Druga knjiga je že nekaj časa v prodaji – kakšni so odzivi?
Zelo sem vesel, da so odzivi izvrstni, da so bralke in bralci navdušeni nad knjigo, nad nadaljevanjem vsebine prve uspešnice. Seveda gre tudi za nadgradnjo mojih uvidov, spoznanj in lekcij življenja, ki sem jih prejel po izgorelosti. Vsak dan dobivam na desetine sporočil in pisem, tudi izpovedi bralk in bralcev, ki jim knjiga odpre nov pogled na stvari in jih tudi opolnomoči, da tudi sami spregovorijo o svojih stiskah in težavah. Hkrati jih tudi motivira s svojo kreativnostjo in svobodo, ki jo prinaša neobremenjenost. Tudi z mojimi besednimi domislicami si dajo duška in začnejo ustvarjati sami kaj podobnega, kar me res veseli.

Moramo biti nenehno prisotni tukaj in zdaj, ukoreninjeni v neke zdrave odnose, resničnosti, ki jih ekrani ne morejo nadomestiti.

Kdaj je prišlo do odločitve za pisanje nadaljevanja knjige? Je bila ta ideja že vse od začetka, ali so vas k temu spodbudili odzivi na prvo knjigo Kako izgoreti ... in vzeti življenje v svoje roke?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Prva knjiga je ponatisnjena v 15 tisoč izvodih, bila je tudi najbolj prodajana knjiga leta 2020. To seveda niso bili neki moji cilji, s terapevtskim pisanjem sem želel pomagati sebi okrevati in se spremeniti na bolje. Si razodeti ta svoj notranji svet skozi to res učinkovito metodo, kot je pisanje. Vse drugo pa so bile zelo prijetne in koristne posledice. Gre predvsem za osebni, šele nato komercialni dosežek.

Sam proces pisanja, ki me je vodil skozi čeri takratne stiske, me je ne samo opogumil, temveč docela prepričal v to, da lahko to svojo kreativnost, po kateri sem bil zelo prepoznaven zaradi ustvarjanja v oglaševanju, dobesedno prelijem na papir. Ta veliki met mi je uspel, drugo knjigo pa sem začel pisati kakšne tri mesece po izdaji prve, ko je bila ta že uspešnica. Tudi pred kratkim sem si na računalniku ustvaril datoteko z imenom »Knjiga tri«. Rutina in disciplina sta pot do sreče, od takih spoznanj ne dostopam.

Kako gledate na to, da v knjigi svoje terapije niste našli samo vi, temveč tudi številni bralci?
Kot se rad pošalim oziroma pripomnim, sem egoistični avtor, saj se ukvarjam s sabo in dognanji, ki prihajajo iz mojega življenja. Odločitve, ki sem jih sprejel na svoji poti in izbire, ki jih delam vsak dan. Zato sem res vesel in počaščen, da knjigi nagovarjata tolikšno število bralcev. Veliko ljudi mi reče, da sta to knjigi, ki ju moraš imeti doma. To je velik kompliment in neposreden dokaz, da ljudje iščemo ugotovitve za svojo rast in napredek. Že iz ustvarjanja v oglaševanju vem, da sta iskrenost in poistovetljivost velikokrat ključni. Zato sem že tam ustvarjal drugačne zgodbe, ki niso bile zgolj komercialne narave. Zato mi je to, da polje pisanja, kjer sem iskren, nekako zdravo egoističen, v veliko zadovoljstvo, zagotavlja tako široko poistovetenje. Hkrati po drugi strani kaže na to, da smo nenehno v stiski in če pogledamo drugače, je to zgolj rast. Življenje ne stika za našo bolečino, ampak za našo veličino.

V svojem pisanju ste zelo iskreni glede svoje izgorelosti, po drugi strani pa ste na široko odprli vrata svojega doma in bralcem razkrili tudi veliko zasebnosti. Je morda to tudi nekak ključ do uspeha, saj so vas bralci dejansko spoznali kot navadnega človeka in ne zgolj kot oglaševalskega guruja?
Zagotovo. Podobe o ljudeh, ki si jih zasnujemo zgolj na podlagi njihovega medijskega nastopa, na podlagi domnev in predpostavk, so pogosto napačne, velikokrat pa polovičarske in nedosledne. Zato ta dostop do moje zasebnosti ni bil namerna kalkulacija, ampak dejstvo, da sem človek, ki rad deli. Zagotovo je za to »krivo« moje odraščanje v gostilni, kjer si nenehno v javnosti in svoje življenje težko skriješ, vedno si na voljo. Po drugi strani pa spoznavaš zgodbe drugih ljudi. Eni potožijo za šankom, drugi govorijo svoje zgodbe ali jih slavijo za mizami. Vidiš, da zgodbe povezujejo svet, da tisto čebljanje gostov, ki se ga spominjam iz otroštva, predstavlja pomembno družbeno tkivo. Kot zapišem v novi knjigi, vsi se moramo kdaj pa kdaj poslati v tri P. Kar pomeni, da moramo več peti, plesati in se pogovarjati. Na žalost to izginja iz družbenega menija, zato ljudje hlastamo po nadomestkih, ki te zgodbe prinašajo v drugačni obliki z drugačno tehnologijo. Sodobna tehnologija pa to zgodbo zaobide, saj tam delimo neke bleščeče hipne trenutke, ki jim zmotno pravimo zgodbe. Zato je dobro, da še vedno obstaja ta malo starejša tehnologija – knjige, kjer lahko zgodbo poveš tako, da ljudje v njej prepoznajo smisel, namero in neke vrste kompas za kakšen trenutek v življenju.

Kot ste že omenili, v zadnjih dveh letih ste tudi vi prejeli veliko zgodb. Kakšen je vaš zaključek, kakšen je problem današnje družbe, ki nas vodi do te vse bolj pogoste izgorelosti?
Beseda »odnosi« že vsebuje besedo »dno«. Zdi se mi, da smo nekako s to sodobno individualizacijo in čaščenjem zgolj samega sebe, saj na svojih družbenih omrežjih nenehno vodimo svojo lastno oglaševalsko kampanjo, spodjedamo osnovno tkivo povezovanja, skupnosti in nekega pripadanja smotru. Zato so odnosi izropani spoštovanja, zaupanja ... Ko ju izgubimo, pa tudi sodelovanje, se nam zdi, da smo prepuščeni sami sebi. Ljudje pa nismo bitja, ki bi bila prepuščena sama sebi, ampak smo socialna bitja, moramo sobivati, se moramo sporazumeti in razumeti ter tvorno prispevati. Vsi za uprizarjanjem namišljene sreče, silnih uspehov, nekako samo hrepenimo po pohvalah in navideznem odobravanju, ki pride v obliki srčkov in všečkov ter novih sledilcev. Ostajamo pa prazni in sami. Množično moramo biti sami in prepuščeni samemu sebi. Tudi Zuckerbergova napoved metauniverzuma predstavlja neko srhljivo sliko, zato se nam zna kmalu zgoditi kakšna utopija iz znanstvenofantastičnega filma. Zato moramo biti nenehno prisotni tukaj in zdaj, ukoreninjeni v neke zdrave odnose, resničnosti, ki jih ekrani ne morejo nadomestiti.

Sam proces pisanja, ki me je vodil skozi čeri takratne stiske, me je ne samo opogumil, temveč docela prepričal v to, da lahko to svojo kreativnost, po kateri sem bil zelo prepoznaven zaradi ustvarjanja v oglaševanju, dobesedno prelijem na papir.

Kdaj ste vi najbolj srečni, kaj vam predstavlja osebno srečo?

Skrb za druge, ki pa mora biti uravnotežena s skrbjo zase. Če to primerjamo s krili ptice, mora eno predstavljati skrb za druge, drugo pa skrb zase. Samo tako lahko letimo in razpremo svoja krila. To krhko ravnovesje je vredno vsak dan pogledati in znotraj tega prepoznati trenutke sreče v tej adrenalinski centrifugi in predanosti ciljem, pričakovanjem, pozabimo skrbeti zase. Življenje me je soočilo z dejstvom, da je včasih bolečina in ne sreča sporočilo življenja, da nam je mar za nas. Ko si soočen z bolečino in trpljenjem, ugotoviš, da je pravzaprav to neko opozorilo, da se moraš spremeniti in biti do sebe bolj prijazen, bolj sočuten. Tudi ko danes prepoznavam takšne momente, ko si dovolim poskrbeti zase, ko zdravo in spoštljivo postavljam meje, me to navda z zadovoljstvom. To neko privzgojeno pridnost, ki vsebuje tudi neko podredljivost, potem nekako moramo spremeniti v to, čemur jaz pravim predanost. Zato sem predan nekim svojim ciljem, ki vsebujejo tudi neko vzpodbudo za druge. Gre za drobce, ki se seštejejo v nekak mozaik, ki ti kot širša slika pokaže: »Življenje je polno ovir, izzivov, soočenj z neprijetnimi stvarmi, ampak znotraj tega se moramo naučiti in odločiti biti srečni.«

Sreče ne moremo skladiščiti, saj lahko živimo samo tukaj in zdaj. To so edine koordinate sreče. Kot pravim v knjigi, ne smemo biti »jutriocisti«, kar pomeni, da se ne smemo hraniti z jutrišnjimi skrbmi, ampak moramo poskrbeti za danesstezijo, da umiritev zagotovi samo današnji trenutek, kjer smo zavestno prisotni.