vročina 2023, vodnjak, otrok, voda
Svet24.si

Liter vode iz pipe je do tisočkrat cenejši od ustekleničene vode

1708511248-20240221105723-cr3a2893-1708511147678
Necenzurirano

SDS dela preiskovalno komisijo, v kateri bo srečala samo sebe

njena.si
njena.si njena.si
Svet slavnih
 

Aleš Valič o odnosu z ženo, vnukih in svojem skritem raju

25. 6. 2024; 09.00
Avtor: Katja Božič/Revija Jana
aleš-valič

Aleš Valič, Edvard Steiner iz serije Skrito v raju foto: Mateja J. Potočnik

Aleš Valič, dolgoletni profesor na igralski akademiji, kjer je bil nekaj časa tudi dekan, je prav gotovo eden naših najbolj karizmatičnih igralcev in velik ljubljenec občinstva. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, zadnja leta pa smo ga spremljali tako v gledaliških predstavah kot tudi v najbolj priljubljenih slovenskih serijah – Usodno vino, Najini mostovi, Reka ljubezni, v zadnjih mesecih pa nas je očaral v vlogi zasebnega zdravnika Edvarda Steinerja v seriji Skrito v raju.

Ta je po priljubljenosti presegla pričakovanja – ko so pred kratkim priredili spoznavno srečanje z igralci na strehi ljubljanskega nakupovalnega centra, je prišlo več ljudi kot nekdaj ob obiskih junakov turških limonad. Valič pravi, da česa takšnega še ni doživel in da je srečen, da so jih ljudje tako sprejeli. Skrbnega, načelnega, toplega in sočutnega Edvarda so vzeli za svojega, je pa takšen tudi igralec sam, zato se mu ni bilo težko poglobiti v vlogo in jo je igral z veseljem.

Ko vas takole gledamo na malih zaslonih, smo se mnogi tako vživeli v Edvarda, da je kar težko ločiti filmski lik od Aleša Valiča. Ima mnogo ljudi tako težavo?

Mislim, da ne. Gledalec je danes navajen fikcijo menjati za realnost. Pritisk okolja na nas je tako močan, da radi kam pobegnemo, se malo skrijemo. Veliko ljudi z veseljem in iz potrebe zamenja fikcijo za realnost. V stikih z nami igralci pa tega ni. Tudi ljudje, ki igrajo negativne vloge, nimajo negativnih izkušenj.   

Koliko Aleša je v liku Edvarda?

Edvard je narejen po scenariju in smernicah glavnega režiserja, drugače pa je lik narejen iz mene. Edvard je človek, ki mi je omogočil, da zelo v potankosti raziščem vse njegove detajle in notranjost, ker mi je njegova filozofija zelo blizu.

Aleš Valič igra dr. Edvarda Steinerja. foto: POP TV

Kot zdravnik v seriji se borite proti privatizaciji zdravstva, kljub temu da ste zasebnik. Tematika je precej aktualna. Kakšne izkušnje imate vi z zdravniki?

Zelo dobre. Ne vem, ali imam srečo, da sem naletel na take zdravnike, ampak res, v zdravstvu nimam negativnih izkušenj. Seveda ima zdravstvo probleme s preobremenjenostjo, s čakalnimi vrstami, kar čutimo vsi, tudi jaz, pogosto. Da bi imeli pa ljudje, ki delajo v zdravstvu, negativen, slab odnos do bolnikov, tega pa nisem doživel.

Kako skrbite za zdravje? Ne nazadnje ste videti odlično, v dobri kondiciji in zadovoljni.

Vedno sem skrbel za zdravje tako, da sem veliko delal, in ko so me ljudje dobrohotno, dobronamerno opozarjali, da delam preveč in se mi bo to poznalo na zdravju, pa da ne bom zdržal, sem bil včasih nad tem presenečen. Ker poznam ljudi, ki so sedli, pa nič več naredili zase in je bilo potem hitro vse narobe. Človek mora ostati aktiven do konca, predvsem pa mora znati svojo psiho, kolikor se le da, zdraviti sam in reševati probleme z lastnimi močmi. To je dobra pot, ker če skrbiš za telo in psiho obenem, potem gre. Imam pa srečo, da me medtem ni napadla kakšna huda bolezen.

Menda ste se v koronskih časih z dieto lotili velike preobrazbe?

(Smeh) To je bilo tako: moja hči je šla zaradi neke svoje kronične bolezni k strokovnjakinji za prehrano, ki je mojstrica na svojem področju in ima res zelo veliko znanja. Izboljšalo se ji je v enem mesecu. Ni imela več simptomov, in kadar se prehrane drži, je vse v redu. Potem je šla še moja žena in nazadnje sem se odločil še sam. Ta strokovnjakinja naredi načrt prehrane glede na tvojo krvno skupino po stari kitajski medicini. In je res perfektna. Dieta je zelo zahtevna, ker je treba vseskozi kuhati, za to moraš imeti čas, pa tudi denar. Midva sva na srečo imela zelo podoben jedilnik. Prej sem bil vedno zaspan po jedi, pri tej prehrani pa nikoli. Dieta mi je predvsem prinesla dobro počutje in konkretno izboljšanje zdravja. Zdravniški izvidi so bili tako dobri, da sem lahko nehal jemati zdravila za holesterol; imel sem tisti najmanjši odmerek. Skratka, dobro sem se počutil, pa tudi kilogrami so se občutno zmanjšali, 27 sem jih izgubil. Zdaj sem jih sicer nekaj dobil nazaj, ker se vmes tudi pregrešim. (smeh)

Nekje ste dejali, da vas žena skoraj ni pustila več za štedilnik, čeprav tako radi kuhate.

Moja žena je prekrasna. Toliko ji je bilo do tega, da se zdravstveno oba urediva, da je bila tako natančna, da sem zelo težko prišel zraven. (smeh)

Kdaj in za kakšno hrano se pa najbolj znajdete med kuhinjskimi lonci?

Včasih sem bil zelo usmerjen v italijansko prehrano. Zdaj tega zelo malo pojeva. To so bile razne testenine, špageti z vongolami, karbonare, pa izjemno rad sem kuhal enolončnice, take malo posebne, na italijanski način. Zdaj pa dejansko skoraj nimam dostopa do štedilnika. (smeh). Ne, saj včasih tudi kaj spečem na žaru.

Pa figovo marmelado tudi delate (najljubša marmelada Edvarda Steinerja v seriji, v katero mu je hči vmešala pomirjevala, op. a.)?

Tudi, ampak zdaj že dolga leta delava čežane brez sladkorja iz domačih fig. Za zdaj nimam strahu, da bi mi kdo kaj podtaknil notri. (smeh)

Dieta, pravite, je postala način vašega življenja in prehranjevanja, kako pa ste jo lahko vzdrževali med snemanjem, snemali ste kar leto in pol?

Največ kilogramov sem pridobil nazaj v prvih dneh snemanja. Za prehrano je tam sicer zelo lepo poskrbljeno, ampak to ni prav lahka hrana, pa še neurejena je bila. In še eno stvar sem takrat delal zelo narobe – ko sem imel občutek, da mi zaradi preutrujenosti manjka energije, sem pojedel tisto, kar je bilo v bližini. Vzel sem sendvič ali majhen prigrizek, to pa mi je jemalo energijo in nabijalo kilograme. V resnici sem bil potem preutrujen tudi od te hrane, ki jo dolgo presnavljaš. Ko sem to spremenil, mi je šlo na bolje. Na snemanje v Ljubljano sem si hrano večinoma nosil s seboj. Največkrat mi je žena skuhala za naslednji dan. Je bilo pa težko loviti ure, ko naj bi spet nekaj pojedel, po tej dieti imaš namreč pet obrokov. V Novigradu sem si pa dostikrat tudi kar sam kuhal. 

Za dobro kondicijo in zdravje je pomembno tudi gibanje. Menda sta z ženo precej naokrog. Živite v okolju, ki je, kot pravite, čudežno za čudovite sprehode.

To nesrečno epidemijo sva izkoristila predvsem za to, da sva telovadila, kolesarila. Zaradi mojega napetega urnika imava zdaj premalo časa, preprosto se ne izide, pa še zunaj Ljubljane sva doma. Sicer pa, kadar je le priložnost, greva vsaj hodit, ker živimo res v prekrasni naravi nad Planinskim poljem.

Kako se je vaše življenje spremenilo, ko ste se preselili na deželo?

Življenje na deželi ima ogromno prednosti, nekdo bo rekel tudi kakšne slabosti, ker nimaš na dosegu roke vse infrastrukture, ki jo ima mesto, ampak imaš pa večji duševni mir, boljše ozračje, živiš v naravi. Kakovost življenja je neverjetno večja.

Igralec Aleš Valič in sin Matic Valič foto: Sašo Švigelj

Aleš Valič je z ženino kuho shujšal in opustil zdravila foto: Mateja J. Potočnik

Je to vaš skriti raj?

Absolutno. V svoj imenik sem za domačo telefonsko številko nekoč vpisal, da je to rajski vrt.

Kje so še vaši skriti raji?

Z ženo jih vedno najdeva, ko se uspeva kam odpeljati z avtodomom. Najraje greva v naravo, v mir.  

Z ženo sta avtodomarja že 25 let, kaj je največji čar takšnega potovanja?

Prej smo vedno kampirali. Najprej smo bili v šotoru, potem v prikolici. Avtodom je pa naši družini dal novo kakovost. Ta skupna potovanja, skupne, zelo sproščene vožnje v enem prostoru družine z majhnimi otroki zelo poveže. Ves čas se pogovarjaš, vse počneš skupaj, in to je zelo pomembno v življenju, avtodom ti omogoča tudi svobodo. Takoj ko sva kupila prvega, smo se odločili, da bomo šli za mesec dni na jug Italije in malo raziskovali. To smo počeli le en dan in pol, ker smo potem prišli v prečudovit kamp z visokimi evkaliptusovimi drevesi, notri je bila senca, ki je dišala po evkaliptusih, tako da smo tam kar ostali in raziskovali okoliške kraje. Ker z ženo vročine ne prenašava, potujeva največkrat zunaj sezone. Se je že zgodilo, da sva šla od doma proti morju, se vozila kakšnih 40 minut, pa sem ženo vprašal, kaj pa imava v hladilniku. Ustavila sva se, ura je bila najbrž sedem, osem zvečer, nekaj pojedla, potem sva pa tam kar prespala. Ja, dobre pol ure od doma lahko nekje prespiš. Ta svoboda se mi zdi pomembna. Ker pri igralcu je tako – v gledališču ti drugi določajo urnik, kot tudi na snemanju. Stalno ti življenje nekako narekuje sistem – kdaj in kaj boš delal, in potem je ta občutek svobode na nekaterih področjih nujen.   

Kdaj in kam se najraje odpravita?

Za vikend kam v bližino, pred kratkim sva bila v nekem kampu pri Benetkah – zdaj so še relativno prazni. Potem greva zelo rada tudi v Prekmurje, nekam okoli Mure. Kamorkoli, samo da je mir.

Sta s takim načinom potovanja okužila tudi otroke? Menda vnuki radi gredo z vama.

Na vsak način. Pri hčerini družini imajo že prikolico, sin Matej si strašno rad sposodi najin avtodom, če je le možnost, sicer gre pa s šotorčkom.

Igralec Aleš Valič foto: Primož Lavre

Se pravi, da vam je bilo življenje v kampu, kot ga vidimo v seriji, pisano na kožo?

Seveda, vse mi je bilo poznano.

V seriji ste zelo razumevajoč, sočuten in ljubeč dedek, ki bi naredil vse za svoja vnuka. Verjetno ste povsem enaki do svojih vnukov?

Ma, sem, samo veste, kako je – pri svojih otrocih in vnukih si gotovo zahtevnejši, preveč pričakuješ. Pričakuješ nekaj, kar je sicer tvoja slika, in jim najbrž povzročaš kakšne težave. Dvojčka Maks in Aleks bosta letos stara šestnajst let in sta ogromno časa preživela z nama, vedno sva ju jemala s sabo na počitnice, tako da smo zelo povezani, zelo v redu fanta sta. Mlajši, dveletni Lukas, je pa nor na babico, tako da vsi odpademo, kadar je babi v bližini. Ko mene zagleda, reče: Babi? Češ, kje je babi? (smeh) Drugače pa te mlade skušam razumeti, seveda. Generacije se strahovito spreminjajo, to vidimo tudi pri študentih na akademiji. To so popolnoma drugačne generacije, kot so bile celo pred petimi leti, kaj šele pred desetimi leti in več. Filozofija mladih se hitro spreminja, najbrž zaradi načina življenja, zaradi dostopnosti vsega. Res neverjetno, kako to hitro gre, kot bi nekdo na hitro zavrtel film.

Kažeta starejša vnuka morda kakšno nagnjenje do igralskega poklica?

Za zdaj ne.

Ne nazadnje tudi vaš sin na začetku ni kazal tega zanimanja, zdaj sta pa že večkrat igrala skupaj, tudi v seriji Skrito v raju.

Še jaz sem Maticu, ko je bil na Aškerčevi gimnaziji, kjer imajo super šolsko improligo, rekel, naj se vpiše. Pa je rekel, da ne, da ga ne zanima. Po gimnaziji je šel pa na sprejemni izpit, ne da bi prej kadarkoli stal pred publiko. No, potem je bila pa dolga zgodba.

Je poskušal večkrat?

Večkrat, matral se je. Pa zmeraj bolj mu je bilo jasno, da si želi samo to in ničesar drugega. Zmeraj težje mu je bilo, ampak nazadnje mu je uspelo. Gotovo mu je bilo tako težko tudi zaradi mene. Med njegovimi prvimi poskusi sem bil celo še dekan na AGRFT. Jaz sicer na sprejemnih izpitih nisem bil nikoli kot član komisije, ampak vem, da mu je bilo zaradi mene precej težje. In mu je tudi zdaj v poklicu.

Zakaj?

Slovenija je majhna. Če kjerkoli dobi delo, je pri nekaterih ljudeh vedno prva misel, aha, to je zaradi očeta.

Ljubezen z ženo Mileno v seriji je neumrljiva. Tudi vez med vama z vašo ženo Tejo je dolga, lepa in trdna.

Kar se ljubezni, partnerskega odnosa tiče, sem prepričan, da za vsakega človeka na svetu obstaja pravi partner, samo srečo moraš imeti, da ga srečaš. Potem seveda, če se dva ujameta, je pa njuna stalna dolžnost, da ta odnos gojita. Da se res trudita za to. Videti je, da nama uspeva, da skrbiva drug za drugega, za najin odnos, in je zares lepo. Totalno me je presenetila, ko je začela govoriti, da bi bila zelo srečna, če bi za trideseto obletnico poroke ponovila svoje zaobljube. Seveda je to nekaj prelepega, ampak moški smo tu morda do določene mere površni, pa se tega ne spomnimo oziroma ne razmišljamo o tem, koliko bi to nekomu pomenilo. Sicer naju je korona prisilila dogodek prestaviti za eno leto, tako da sva ga imela ob enaintridesetletnici poroke. Nisva pa vedela, da sta najina otroka tako srkala najin odnos vase, da sta napisala zgodbo, kako sva se spoznavala in kako se je odnos razvijal. Zgodbo sta poslala na neki natečaj, ki ga je imela ena od organizatork porok, in najina je zmagala. In ta organizatorka porok Špela nama je organizirala ponovno zaobljubo v samostanu Mekinje v Kamniku – prekrasno je bilo. Ja, za zdaj nama res uspeva, v zadovoljstvo obeh!

Igralec Aleš Valič foto: Primož Lavre

Tri veje igralskih družin Valič

Priimek Valič je v slovenskem igralskem svetu najpogostejši in najštevilnejši. Ker so vsi igralci, bi človek pomislil, da izvirajo iz iste družine, ampak to ne drži. Za zdaj obstajajo tri veje, nam je razložil Aleš. Prva je veja našega velikega igralca in prekrasnega komika Aleksandra Valiča, očeta gledališkega igralca, režiserja in dramaturga Iztoka Valiča. Iztok Valič pa je oče Domna in Vida Valiča. Druga veja pripada Daretu Valiču, očetu igralcev Nine in Blaža Valiča. Tretjo vejo pa je morda začel Aleš Valič, ki je prvi igralec v svoji družini. »Mama se je sicer ljubiteljsko ukvarjala z gledališčem, ampak jaz sem bil čisti začetnik,« pravi. Z igranjem se je ukvarjal že od majhnega, bil navdušen tudi nad lutkovnim krožkom pri znamenitem pisatelju Lojzetu Kovačiču, po končanem študiju na AGRFT pa je postal igralec. »In potem mi je očitno sledil sin Matic, ne da bi jaz to vedel,« se smeji.

prejšnji članek
Pogosto spregledana bolezen več let mučila pevko Neisho
Svet slavnih
Pogosto spregledana bolezen več let mučila pevko Neisho
naslednji članek
Botri: Hčerka legendarnega igralca o družinski bolečini
Zdravje
Botri: Hčerka legendarnega igralca o družinski bolečini