Tako je Anastazija Bizjak iz Kamnika opisala svoje življenje pred presaditvijo ledvice. Šele po transplantaciji je pravzaprav doumela, kako naporno je bilo njeno življenje. Danes predsednica društva Transplant uspešno združuje vse transplantirance tudi zaradi svoje energičnosti.

"Da imam ledvično bolezen, sem izvedela po študiju, na prvem sistematskem pregledu za sprejem v službo. Bolezen je bila tiste vrste, ki gre svojo pot, ne glede na skrb ali zdravljenje. Pravzaprav je bilo še bolje, da nanjo sploh nisem mislila," opisuje svoje spopadanje z zmanjšano funkcijo ledvic Anastazija Bizjak, zaposlena kot zobozdravnica v ZD Kamnik. Kljub vse slabšemu počutju je rodila deklico in dečka, nato pa sta ji po šestih letih bolezni odpovedali obe ledvici. Na vrsto je prišlo zdravljenje z dializo, čemur se je morala podrediti vsa družina.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Recept: Karamelizirana krema z jagodami

Sočne in sladke jagode so visoko na lestvici priljubljenega sadja. Kaj porečete na sladico, ki bo poskrbela za ples brbončic?

Otroci, gospodinjska opravila, služba – vse to je bilo včasih tako naporno za njeno stanje, da se je zgodilo, da je kar stoje za kakšnim vogalom za trenutek zadremala. Če ne bi bilo moža, vsega niti zmogla ne bi. "Migrena in bruhanje sta bila obvezni del privajanja na dializo. Človek na dializi leži ali sedi, bere ali gleda televizijo, vendar kmalu ne ve več, kaj je bral in kaj je gledal. Proti poldnevu postane že nemiren," se spominja Anastazija Bizjak in skuša pojasniti, kakšni občutki prevevajo dializne bolnike. Ne moreš delati, kaj šele misliti ali ustvarjati. V pogovoru je priznala, da se je čez dan okoli poldneva dobesedno pogreznila v spanec.

Ob dveh majhnih otrocih, domu in službi ji je zmanjkalo časa in fizične moči, da bi lahko napredovala v poklicu, za katerega je toliko let študirala. Najprej je še imela sanje o zasebni zobni ambulanti, a ji je za uresničitev zmanjkalo moči, danes pa je tja ne vleče več, saj mreža niti ni urejena, kot bi morala biti. Bolezen je postavila na glavo vsa pričakovanja družine, ne le njena. Nekateri partnerji tega bremena ne zmorejo in preprosto odidejo. Ona je imela pri svojih vedno podporo, čeprav je mož Branko Mrak pred osamosvojitvijo svojo kariero gradil v tujini kot znani arhitekt.

Izhod iz tega začaranega kroga je bila presaditev ledvice, na katero je čakala sedem let in pol. Poseg, na katerega je po njenem čakala predolgo, ji je prinesel odrešitev. Vrnitev v življenje, kakršnega že dolgo ni več poznala. "Bila sem osvobojena, sama sem razpolagala s svojim časom. Moja otroka kar nista mogla verjeti, koliko prostega časa bomo od zdaj lahko preživeli skupaj," pravi zobozdravnica, ki se zaveda, da je prehodila dolgo pot. In čeprav ni ozdravljena, je ozdravljena njena duša, bi lahko zapisali.

Kot predsednica svoje člane in vse, ki jo poslušajo, ozavešča, da morajo dobro spremljati vse, kar se dogaja na področju njihove bolezni. Danes bi na presaditev zagotovo šla prej, pa ji tega nihče ni svetoval. In če je nekdaj lahko malo pojedla in skoraj nič popila, mora danes pridno piti, zdravo jesti in se primerno gibati. Pa saj ji tega ni treba posebej zapovedovati. Njeno telo je osvobojeno in kar kliče po kakovostno preživetem prostem času.