Čeprav njihova škodljivost ni dokazana, pa se jih veliko ljudi boji uživati zaradi govoric, da povzročajo raka in pospešujejo telesni razvoj pri otrocih.

Hormoni se uporabljajo v procesu pridelave rastlin in pri reji živali, da bi hitreje zrasle, dozorele, pridobile večjo težo oziroma v primeru molznih živali dale več mleka. V Evropski uniji je, v nasprotju z Ameriko, prodaja mesa ali mleka, ki vsebujejo hormone, prepovedana. Kljub temu pa se miti o nevarnem mesu in mleku z rastnimi hormoni, zaradi katerega naj bi naši otroci dozorevali vse bolj zgodaj, odrasli pa zbolevali za nevarnimi boleznimi, širijo tudi pri nas. V Ameriki, kjer je Agencija za hrano in zdravila (FDA) uporabo rastnih hormonov v živinoreji prepoznala kot varno za potrošnika, se različni strokovnjaki in posamezniki s pomočjo odvetnikov praktično od uvedbe dovoljenja dodajanja sintetičnega hormona rBGH kravam leta 1993 borijo, da bi sporno meso in mleko spravili s trgovskih polic. Mnogi potrošniki so pripravljeni odšteti veliko več denarja za hrano, ki rastnega hormona ne vsebuje. Raziskav, ki bi potrjevale negativne učinke uživanja hormonov na človeka, praktično ni, tudi zato ne, ker je zaužite hormone, ko so enkrat v človeškem telesu, težko ločiti od naravnih človekovih hormonov.

rBGH in IGF

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Dosedanji znanstveni izsledki poudarjajo, da rBGH nima škodljivih vplivov na človeka. Nasprotno pa naj bi bil precej škodljiv IGF, inzulinski rastni faktor, ki lahko posnema delovanje človeškega rastnega hormona. Raziskave so pokazale, da ima mleko krav, ki jih kmetje vzgojijo s pomočjo rBGH, v sebi desetkrat več IGF kot mleko drugih krav.

IGF, inzulinski rastni faktor, posnema delovanje človeškega rastnega hormona tako, da je za človeško telo škodljiv.

Visoka koncentracija IGF v krvi se povezuje s povečanim tveganjem za nastanek nekaterih vrst raka, med drugim raka na prostati in dojkah. Študija iz leta 2004 je ugotovila, da imajo pacienti s povišano ravnjo IGF skoraj 50 odstotkov več možnosti, da zbolijo za rakom na prostati, ženske v menopavzi z visokim IGF pa imajo kar 65 odstotkov možnosti, da zbolijo za rakom na dojkah. Čeprav k nastanku raka prispevajo tudi dejavniki, kot so dednost, kajenje in drugi, pa je po mnenju harvardskega strokovnjaka za prehrano Walterja Willetta vsaj del tveganja povezan z ravnjo IGF-ja. Raziskave pa ne potrjujejo, da bi bila visoka raven IGF v krvi lahko neposredno povezana z uživanjem mesa ali mleka s pomočjo rBGH vzgojenih krav. Povečano raven IGF-ja po mnenju profesorja Willetta verjetno tvori uživanje mleka nasploh, ki, kot kaže, na neki način spodbuja človeško telo, da proizvede več lastnega IGF. Enako meni nemški strokovnjak dr. Thomas Remer, teorijo pa so potrdili tudi izsledki njegovih raziskav.

Zrezek z estrogenom

Drugi hormon, ki vzbuja skrb ameriških potrošnikov, pri nas pa je v živinoreji prav tako prepovedan, je estrogen. Ta naj bi spodbujal zgodnejšo puberteto pri otrocih. Tako kot pri IGF tudi pri estrogenu velja, da so količine, najdene v mesu ali mleku, tako majhne – kar 400.000-krat nižje od naravne ravni tega hormona pri ženskah in 100.000-krat nižje od naravne ravni estrogena pri moških –, da naj v človeškem telesu ne bi povzročale nobenih posebnih sprememb. Vendar pa je lahko, opozarja dr. Willett, pri deklicah, ki lastnih spolnih hormonov še ne proizvajajo, tudi majhna količina zunanjega vnosa pomembna. V ameriški raziskavi, izvedeni leta 2009, je bilo ugotovljeno, da so otroci, ki so uživali več mesa, mleka in mlečnih izdelkov, prišli v puberteto približno sedem mesecev prej kot tisti, ki so uživali prehrano, v kateri je bilo malo živalskih proteinov. A večina strokovnjakov rezultatov ne pripisuje hormonom v prehrani. Raziskovalka zgodnje pubertete pri deklicah Marcia Herman-Giddens poudarja, da že sama hrana, bogata s proteini, kalorijami in hranili, spodbuja hitrejši razvoj.

Velikim količinam mesa, sira in mleka se je bolje izogibati – a ne zato, ker bi bili polni hormonov.

Nevarne plastične embalaže

Čeprav se nam na domačih prodajnih policah načelno ni treba bati mesa in mlečnih izdelkov, ki bi vsebovali hormone, pa na njih vseeno lahko najdemo BPA (bisfenol A). Gre za kemikalijo, ki posnema ženski hormon estrogen. Najdemo jo v večini izdelkov, pakiranih v plastične embalaže. Tako kot na hormone oziroma kar na večino umetnih snovi v prehrani tudi na BPA redki upajo pokazati s prstom. Sodobni zagovorniki zdrave prehrane trdijo, da spodbuja raka in neplodnost ter povzroča hormonske motnje – pri moških naj bi zaradi (nehotenega) uživanja BPA prihajalo celo do tako skrajnih sprememb, kot je rast prsi. Raziskava na miših, ki so jo opravili v Centru naravoslovnih znanosti Bond, je pokazala, da se mišje samice nočejo pariti s samci, ki so bili izpostavljeni BPA. Ti so se poleg tega slabše odrezali pri testih prostorske orientacije.

Pri moških naj bi uživanje BPA, ki se v hrano prenaša prek plastične embalaže, povzročalo celo rast prsi.

Kaj pa sadje in zelenjava?

V sodobnem kmetijstvu se pri vzgoji rastlin uporabljajo tako imenovani rastlinski regulatorji rasti. Z njimi kmetje posegajo v naravni proces rasti, da bi dosegli hitrejši razvoj, večje plodove in podobno. Eden takšnih regulatorjev je etilen, ki velja za človeku nenevarnega. Uporablja se za pospeševanje zorenja določenih vrst sadja, denimo banan, hrušk, melon in jabolk. Poleg etilena pridelovalci kot rastlinske regulatorje rasti pogosto uporabljajo avksine. Obe vrsti rastnih hormonov sta lahko naravnega ali umetnega izvora. Nasprotno je tretji pomembnejši regulator rasti, forklorfenuron, zgolj sintetičnega izvora. Uporablja se za pospeševanje rasti pri gojenju grozdja, kivija in lubenic. Uradna medicina o morebitnih nevarnostih uživanja takšnega sadja in zelenjave ne govori. Alternativna medicina v zvezi z nevarnostmi zelenjave in sadja na naših krožnikih opozarja predvsem na pesticide, ki se še v posebej veliki meri uporabljajo pri vzgoji solate, kumar in pora. Nekatere kemikalije, s katerimi kmetje zaščitijo pridelek pred škodljivci, namreč vplivajo na delovanje hormonov in lahko porušijo naravno ravnotežje v telesu. Vse več znanstvenih raziskav kaže na to, da so te kemikalije povezane s številnimi kroničnimi boleznimi, da povzročajo težave z zanositvijo, debelost, sladkorno bolezen in nekatere vrste raka.

Tudi uživanje sadja in zelenjave ni povsem nedolžno.

Mnenje strokovnjakinje

Alja Dimic, certificirana prehranska terapevtka

Mislim, da naša hrana ni varna pred vsebnostmi hormonov. Že če pogledamo žensko populacijo, ki dnevno zaužije hormone v obliki kontracepcije, vemo, da ta ni omejena le na ženske. Znanstveniki so v nekaterih rekah ob pritokih kanalizacijskih odplak odkrili ribje samce, ki so skrbeli za jajca samičk. To izhaja iz dejstva, da so postali feminizirani samci zaradi učinka estrogena, s katerim so prišli v stik skozi vodo iz človeških kanalizacij. Torej so presežki hormonov lahko v naših vodah in s tem povzročajo nepopravljivo škodo. Presežki estrogena so rakotvorni in povzročajo huda obolenja. Prav tako v krmo živali pogosto mešajo antibiotike in hormone. Zelo odmevni so primeri živali, ki jim je zaradi hormonov tako narasla teža, da niso bile zmožne več hoditi, saj jih noge preprosto niso držale. To za pridelovalce pomeni več mesa, mleka … za nas, ki to uživamo, pa več strupov, ki skozi to hrano prehajajo v nas in nas zastrupljajo. Skozi uporabo mesa in vseh izdelkov živalskega izvora smo dnevno izpostavljeni dodatkom hormonov in drugih aditivov, ki v našem telesu nimajo kaj početi. Uživajte čim bolj svežo, lokalno pridelano in ekološko hrano. V Ljubljani je zaživel projekt Nakupujmo skupaj, kateremu se je pridružilo veliko znanih Slovencev (Manca Špik, Boris Cavazza, Nataša Bešter …). Povezujemo se kupci in kmetje. Potrošniki kupujemo lokalne, ekološke izdelke, brez posrednikov z oderuškimi maržami.