Ampak kot lepo piše Desa Muck v svoji zbirki o čudežni bolhi Megi, si domače živali sploh ne izberemo mi, ampak one izberejo nas.

Domače živali so velikokrat domena mestnih otrok, ki pač niso v vsakodnevnem stiku z živalmi, in najbrž vam je znan začuden obraz kakšnega mestnega otroka, ki nekje pri desetih letih prvič vidi kravo in je presenečen, da ni vijolične barve. Za otrokovo željo po domači živali je velikokrat glavni vzrok dejstvo, da je sam – torej gre za nadomeščanje bližine in družbe kakšnega sorojenca in je tako zelo podobna želji oziroma potrebi odraslih, ki na otroke morda niso pripravljeni, jih ne želijo imeti ali jih pač ne morejo imeti. Dejstvo pa je, da je z domačo živaljo velikokrat natančno tako kot z otrokom – življenje nam obrne na glavo in postane središče našega vesolja, predstavlja veliko odgovornost in zanjo smo dolžni skrbeti pet, deset, petnajst in več let.

Te odgovornosti se mnogi odrasli zavedajo in vedo, da je za njihovega otroka to preveč, breme pa bo padlo na njihova pleča, zato največkrat rečejo ne. Mnogi starši živali ne marajo, nekateri so celo alergični nanje (sploh mačke utegnejo biti problematične). Seveda pa so tu tudi starši, ki so kakšno domačo žival imeli in vedo, kako posebni občutki so to, ali pa ravno nasprotno, te sreče niso imeli in jo želijo zdaj omogočiti svojemu otroku.

Starši so pri odločitvi in posledično nakupu hišnega ljubljenčka pogosto postavljeni pred odločitev – da ali ne. A ker tu ne gre za impulziven nakup, recimo drugačne vrste kosmičev, ker je priljubljenih zmanjkalo, je treba pred končno odločitvijo vseeno razmisliti o marsičem. Vsekakor med najpomembnejše spada iskren pogovor z otrokom, ki bo najprej zagotovo iskreno in odločno zatrdil, da bo za želeno žival skrbel, a si morda vseeno niti sam ne predstavlja, kaj vse ta skrb pomeni in kako dolgo traja.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Recept: Karamelizirana krema z jagodami

Sočne in sladke jagode so visoko na lestvici priljubljenega sadja. Kaj porečete na sladico, ki bo poskrbela za ples brbončic?

Najpomembnejše, kar mora otrok glede domače živali vedeti, je, da žival NI igrača. Prihod živali je podoben prihodu mlajšega bratca ali sestrice – torej se bo morala najprej navaditi na prostor, ljudi, morebitne že obstoječe domače živali, glasove, zvoke in seveda se bo morala žival (tako kot njen lastnik) veliko stvari naučiti. Kje je njen prostor za počitek in kje je prostor za igro, kje in kako ter kaj bo jedla, vse o higieni in seveda je tudi za žival pomembno, da usvoji bioritem svojega lastnika. Imeti domačo žival ne pomeni le skrbeti za njeno prehrano in čistočo bivalnega prostora, ampak veliko več.

Vsaka domača žival potrebuje svoj prostor, ki pa je seveda različen od živali do živali. Pes, odvisno od pasme, pogosto potrebuje prostor zunaj bivalnega prostora ljudi oziroma z izjemo malih, hišnih psičkov potrebuje veliko prostora. Morski prašički in hrčki se bodo zadovoljili s kletko, kjer pa naj bo vseeno dovolj prostora, enako velja za zajce in papagaje. Mačke so same po sebi zelo hišne živali in si znajo svoj kotiček pod soncem poiskati kar same, najbolj zahtevne pa so akvarijske (oziroma terarijske) živali. Ribe morda niti ne, če se ni vaš otrok zagledal v kakšno posebej eksotično vrsto, ki za bivanje potrebuje ustrezno rastlinstvo in pogoje (vlaga, toplota …), ali če boste imeli rib več in potem potrebujete tudi ustrezno velik akvarij.

Najbolj zahtevne domače živali so želve, nekdaj najbolj priljubljene in tudi pogoste zaradi svoje pregovorne nezahtevnosti. Pred desetletjem in več so bila le redka slovenska gospodinjstva, kjer niso imeli tedaj priljubljenih rdečevratk. Želve so rasle, tako kot njihovi lastniki (otroci), ki pa zanje niso imeli več časa, in tako je večina želv našla svoj novi dom v naravi, torej v kakšni reki, bajerju, jezeru, mlaki … in počasi začela odžirati življenjski prostor avtohtoni slovenski sladkovodni želvi, močvirski sklednici, ki je zdaj zaščitena. Zato bodite še posebej previdni, če se odločite za nakup želv (izogibajte se ravno tako agresivni vrsti rumenovratk, ki so v prodaji zgolj zaradi sive cone v zakonu!), hkrati pa se zavedajte, da želve ne potrebujejo le akvarija, ampak terarij oziroma akvaterarij (strokovnjaki pravijo, da je za želve primeren vsaj 400-litrski akvarij, kar pa ni malo), saj zimo prespijo zakopane v pesku in zatorej potrebujejo poseben prostor, treba jih je redno čistiti (bakterije na želvah so povzročiteljice izredno nevarne salmonele) in hraniti ter imeti ustrezno opremo, da je tudi njihov terarij čist in urejen. Poleg tega ne gre zanemariti še dveh pomembnih dejavnikov: zrastejo lahko do trideset ali celo štirideset centimetrov, kar pomeni, da potrebujejo zelo veliko prostora (tako za plavanje kot za počitek), in lahko dočakajo kar do sto let. To pa pomeni, da želva v družini ne bo le nekaj let, ampak kar nekaj generacij!

Časovno vam bo največ časa zagotovo vzel pes. Pri človekovem najboljšem prijatelju je vedno prisotna dilema, ali sploh spada v (blokovsko) stanovanje ali zgolj v hišo z vrtom, saj pes potrebuje prostor. A bolj kot prostor se je pri psu treba zavedati, da zahteva in potrebuje res veliko časa – pa to niso le skupni sprehodi (ki bodo seveda koristni tudi za otroka), temveč v prvi vrsti navajanje na hišni red in posledično šolanje (ki ga sestavlja šolanje psa in tudi lastnika), ki bi moralo biti zakonsko obvezno za vse, saj vidimo preveč primerov podivjanih psov in tudi malomarnih in neodgovornih lastnikov.

Vsaka žival seveda predstavlja tudi določen strošek, ki ga je treba upoštevati – tu je v prvi vrsti nakup same živali, v določenih primerih domovanja in potrebne opreme (kjer bodo trgovci vsekakor prišli na svoj račun) ter pozneje so tu stroški prehrane (strokovnjaki in veterinarji vse bolj odločno zagovarjajo tezo, da človeška hrana ni primerna za domače živali ter da jim je treba kupovati in pripravljati zanje prilagojeno prehrano), šolanja, cepljenj in morebitnih drugih stroškov zdravljenja.

Težave utegnete imeti tudi, če imate doma že kakšno domačo žival, sploh če si živali že v osnovi nista naklonjeni (najbolj očitni so primeri psov in mačk, mačk in ptičev …), saj lahko pride do bojev za prevlado, če pa boste recimo želeli razveseliti kakšnega papagaja z družbo, pa lahko ravno tako poskrbite za ogorčeno rivalstvo. Težave bodo toliko večje, če boste imeli dlje časa samo eno žival, ki se bo navezala na vas oziroma lastnika. Težavam pa se ne boste izognili niti, če se bo vaša (človeška) družina povečala še za kakšnega člana, ki se bo seveda nemudoma znašel v središču pozornosti vseh.

Razmisliti je treba tudi, kaj bo z domačimi živalmi v času počitnic: bo potovala/počitnikovala z vami, jo boste dali v kakšen živalski hotel ali jo zaupali v varstvo sorodnikom, morda sosedom? Kar koli od naštetega tako za vas kot za žival predstavlja stres in morebitne težave.

Ste dobro razmislili? Predstavili otroku vse najpomembnejše vidike odločitve "rad/-a bi imel/-a domačo žival", ki bo skoraj zagotovo v razmeroma kratkem času še ena skrb več za vas? Imeti žival ni seveda nič slabega, ravno nasprotno … otrok se bo tudi skozi skrb za žival naučil empatije, ki je današnji družbi primanjkuje, in z leti razvil čut za odgovornost. A ne gre pretiravati in prehitevati – nekateri menijo, da otroci pred desetim letom niso sposobni zares skrbeti za domačo žival in prevzeti bremena te odgovornosti nase in še vedno bodo lep čas potrebovali pomoč in podporo staršev.

Mnenje strokovnjaka

Ali obstaja način, kako otroka pripraviti na odgovornosti, ki jih prinaša domača žival?

Treba je začeti zgodaj, že v vrtcu ali celo prej, doma. Lokalna društva za zaščito živali omogočajo izobraževanja, obiskujejo šole in vrtce in s tem pomagajo pri ozaveščanju otrok, kako skrbeti za živali. Starši, ki ne vedo, kako je prav, naj obiščejo veterinarja v svoji bližini, društvo za zaščito živali, mogoče kinološko društvo, tudi zavetišče za živali je vir pomembnih podatkov. Marsikatera šola že ima v svojih programih tako imenovane ekološke vsebine, med katerimi je tudi skrb za domače živali.

Katere so najpogostejše in posledično najbrž tudi najbolj zaželene domače živali pri nas?
Slovenci tukaj ne izstopamo. Najbolj priljubljeni so še vedno psi, na drugem mestu so muce. Sledijo jim mali glodavci, kot so morski prašički, hrčki in tudi zajčki. Narašča tudi število belih dihurjev, vendar še ne tako kot na primer v Veliki Britaniji, kjer je registriranih dihurjev več kot psov. Najmanj zastopani so razni plazilci in druge eksotične živali, saj zahtevajo tudi posebno oskrbo in znanje.

Domače živali, izpuščene v naravo, predstavljajo grožnjo za avtohtone vrste – najbolj očiten primer je močvirska sklednica oziroma želva rdečevratka, ki jo je izpodrinila. Ali so se še kakšni drugi primeri in kaj svetujete staršem, ko se otroci enkrat 'naveličajo' domače živali?
Nadzor nad avtohtonimi vrstami in boj za njihov obstanek sta izrednega pomena. Zato so še vedno poostreni ukrepi na mejah, da se preprečita nedovoljen vnos in preprodaja živali. Žal so preprodajalci zelo iznajdljivi in kupcev navadno 'papirologija' ne zanima. Otroci, ki se živali 'naveličajo', pa so, žal, skoraj vedno posledica napačne vzgoje. Otroci in njihovi starši se morajo zavedati, da je hišni ljubljenček družinski član, za katerega je treba primerno skrbeti, dokler je živ, ne samo, dokler je otroku zanimiv. Ko sem bil še vodja zavetišča za male živali, so mi šli kar lasje pokonci, ko so si zaželeli psa ali muco za darilo od Božička. To je neodgovorno, in zato so zavetišča polna.

Kaj bi svetovali staršem, katerih otrok si zaželi kakšno eksotično ali nevarno žival: kačo, pajka, kuščarja …?
Te živali zahtevajo prav posebne življenjske pogoje in prav posebna, pogosto zelo obsežna znanja o posamezni živalski vrsti. Kupiti takšno žival je še najlažje, skrbeti zanjo pa zahtevno. Starši naj si vzamejo čas in skupaj z rejci oziroma trgovci teh živali predelajo vsako podrobnost, da se prepričajo, ali so sposobni skrbeti zanje. Moje mnenje je, da to niso živali, primerne za otroke.

Rok Štibler, dr. vet. med.
Veterinarska bolnica Maribor, d. o. o.