Zdi se, da je bilo o sladkorni bolezni povedanega že dovolj in da vsi vemo, kaj pomeni sladkorna bolezen. Pa zares vemo? Po prebiranju strokovne literature in zbiranju statističnih in zdravstvenih podatkov se na prvi pogled res zdi, da več o njej že ne bi mogli vedeti. Dokler ne spoznaš ljudi, ki z njo živijo že skorajda vse življenje. Takrat se ti odprejo oči. 

Kaj je sladkorna bolezen?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

O sladkorni bolezni ali diabetesu govorimo, kadar hormon inzulin, ki ga izloča trebušna slinavka, svoje funkcije več ne opravlja zadostno. Inzulin namreč skrbi za raven glukoze (sladkorja) v krvi in njeno pretvorbo v glikogen v jetrih. Kadar trebušna slinavka ne proizvede dovolj inzulina oziroma inzulina ne more učinkovito rabiti, glukoza, ki jo dobimo s hrano, ne more preiti v celice in zato celice ne morejo normalno delovati. To zmoti tudi presnovo ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob, vse to pa lahko privede do trajnih okvar organov, nepravilnosti pri njihovem delovanju ali celo do odpovedi.

Kako jo prepoznamo?

Najpogosteje jo prepoznamo po povečanem izločanju vode iz telesa ter s tem povezano dehidracijo in hudo žejo. Andreja iz Celja, ki je z nami delila svojo zgodbo, pravi, da je bila žeja pri njej eden ključnih dejavnikov. "Pila sem neizmerne količine vode. Veliko pred svojci, še več na skrivaj, saj so mi ves čas postavljali preveč vprašanj glede mojega nenehnega pitja in posledičnega obiskovanja toaletnih prostorov," pravi. Pogosto med značilne znake za nastanek bolezni spadajo tudi slabo počutje, izguba teže in zmanjšana odpornost.

Sladkorna bolezen tipa 1

Kadar se omenjeni znaki pojavijo v otroštvu oziroma mladosti (najpozneje do 30. leta), kot se je to zgodilo pri Andreji, govorimo o diabetesu tipa 1. Najpogosteje se ta avtoimunska bolezen pojavi v puberteti. Je posledica dednosti in nesrečnih okoliščin, saj je verjetnost, da otrok zboli za diabetesom, če je diabetik eden od staršev, zgolj 2- do 5-odstotna, če sta diabetika oba, pa le 30-odstotna. Sladkorna bolezen tipa ena zahteva vseživljenjsko zdravljenje z inzulinom, ki se ga dovaja z injekcijami. Med sladkornimi bolniki oboleli za tipom 1 predstavljajo 10 odstotkov (med teh deset odstotkov se štejejo tudi otroci).

Sladkorna bolezen tipa 2

Ta je v današnjem svetu najbolj pogosta, saj jo ima kar 90 odstotkov sladkornih bolnikov, kljub genetski osnovi za nastanek pa je najpogosteje posledica novodobnega življenjskega sloga. Neprimerna prehrana, prevelika telesna teža, premalo gibanja, stres in slabe razvade so tisto, kar je glavni vzrok za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 ali njenega poslabšanja. Pri njej zato ne gre za pomanjkanje inzulina, kar je krivec za sladkorno bolezen tipa 1, ampak odpornost na njegovo delovanje, ta pa se z leti še povečuje. Pri zdravljenju diabetesa tipa 2 zadoščajo antidiabetične tablete in ustrezna dieta, a je treba hkrati s sladkorno boleznijo zdraviti tudi vzporedne težave – visok krvni tlak, maščobe v krvi, raven sladkorja v krvi, telesno težo in odvajanje od kajenja. Kljub temu pa se z leti lahko odpornost na inzulin tako poveča, da je kljub temu treba zdravljenje nadaljevati z inzulinskimi injekcijami.

Zdravljenje sladkorne bolezni

Čeprav govorimo o zdravljenju, se je pri sladkorni bolezni treba zavedati, da se je ne da pozdraviti. Zato je, kot pravi naša sogovornica Andreja, sladkorno bolezen bolje sprejeti kot stanje, način življenja, "kot veganstvo ali adrenalinski šport. Vse, kar velja za nas, se opiše povsem enostavno: izbira načina življenja." In izbira ustreznega načina življenja je tudi najučinkovitejše 'zdravilo' za sladkorno bolezen. Poleg tega, da se je treba privaditi na redno jemanje inzulina oziroma tablet, je treba tudi spremeniti prehrano, zmanjšati telesno težo, če je neustrezna, uvesti telesno aktivnost, samonadzor, opustiti nezdrave navade, kot sta kajenje in uživanje alkohola, predvsem pa bolnike in njihove svojce 'vzgojiti' v ta novi način življenja. Ko bolnik dojame, kakšno bolezen ima, se zaveda njenih posledic, predvsem pa spozna, da prednosti zdravljenja odtehtajo njegove slabosti, lahko govorimo o uspešnem zdravljenju.