Pri bolj napornem gibanju smo prisiljeni globoko dihati, sicer pa dihamo plitvo in površno, kar je zelo slabo, saj celice ne dobijo dovolj prepotrebnega kisika. Posledice so utrujenost, nespečnost, glavobol in kup drugih težav. Precej bolj bomo razumeli stvar, če opazujemo človeka, ki je zaspal: zavestno dihanje se izklopi, telo samo regulira svoje potrebe po kisiku. Speči diha globoko in sproščeno, izdihuje počasi. Če pri tem smrči, gre za hibo, ki jo je pri marsikom mogoče odstraniti.
Pametno je, da se pravilnega dihanja naučimo na tečaju joge ali kakšne druge sprostitvene tehnike, seveda pod vodstvom izkušenega trenerja; tudi pri športnikih je pravilno dihanje seveda ena od najpomembnejših lekcij. Dokler se ne naučimo dihati pod strokovnim vodstvom, poskušajmo sami: bolje bo kot nič.

Ležemo na hrbet na mehko preprogo, roki sta sproščeno ob telesu, oči pa zaprte. Skušajmo se zbrati. Dihali bomo skozi nos, za to ga imamo! Zrak povlečemo počasi globoko v trebuh in ga tam zadržimo toliko časa, da počasi preštejemo do pet. Trebušne stene se napnejo, trebuh se izboči. Takšno dihanje nas poživi, pospešuje krvni obtok, masira trebušne organe, preprečuje napihnjenost črevesja. Nato zrak počasi in popolnoma izdihnemo. Poskusimo vsaj petkrat.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Nato preidemo v drugo fazo. Z zrakom napolnimo pljuča (trebuh torej ostane plosk), in ta se raztegnejo. Spet počasi štejemo do pet, nato počasi in temeljito izdihnemo. Prsni koš se seveda pri tem stisne. Ponovimo šestkrat. Pri vsakem dihu z odprto dlanjo pritisnemo zdaj na eno, zdaj na drugo stran reber, saj se tako nasprotno pljučno krilo popolnoma napolni z zrakom.

Tretja faza je namenjena pljučnim vršičkom: roke damo na hrbet, ramena so vzravnana. Vdihnemo globoko, vendar zrak zadržimo v gornjem delu pljuč, ko počasi izdihnemo, potisnemo ramena naprej.

Najprej vadimo posamične faze polnega dihanja, da bomo začutili, kam vse mora priti zrak. Pri tem se nam bo včasih zvrtelo, saj naše ubogo telo ni navajeno toliko dobrega. Ko bomo vse tri faze skoraj nagonsko obvladali, jih bomo lahko združili v eno. Vsekakor pa bomo precej drugače začeli dan, če se bomo zjutraj ob odprtem oknu, poleti pa zunaj pošteno nadihali. Pa še nekaj – kadar nas kaj spravi "ob sapo", kot temu rečemo, globoko vdihnimo, preštejmo do pet in šele potem reagirajmo. Marsikatera beseda, ki bi stvari samo še poslabšala, bo morda ostala za zobmi.