Ker se je triintridesetletna Kraševka Ana Malalan pri svojem delu nenehno srečevala z ljudmi, ki bi z veseljem šivali, pa niso imeli šivalnega stroja niti primernih razmer za to, je odprla ŠFitness, kjer ljudje namesto mišic ogrevajo šivalne stroje.

En izdelek na dan

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Ana Malalan šiva že od otroštva – v šestem razredu je doma našla mamin šivalni stroj in iz dveh rjuh sešila svojo prvo kolekcijo oblačil. Kratko in dolgo krilo, brezrokavnik, tuniko in majčko ima še vedno spravljene za spomin. "Takrat sem pregledala, kako so sešita oblačila, ki sem jih imela, in poskusila." Ko je mama videla njeno navdušenje, jo je vpisala v šiviljski tečaj, ogromno nasvetov za to obrt pa je dobila od sorodnic. Naslednja leta si skorajda ni kupila oblačil, vse si je sešila sama. "Ko sem si kupovala kavbojke, sploh nisem več vedela svoje konfekcijske številke," se smeji. Na začetku je kroje risala sama ali jih vzela z oblačil, pozneje se je tega učila v šoli. Po srednji oblikovni šoli se je v študijskih letih začela s šivanjem preživljati. Najprej je šivala za prijatelje, potem tudi za druge. "Tri leta sem sešila povprečno en izdelek na dan," se spominja. Pridobila si je ogromno izkušenj z različnimi materiali, modeli in željami ljudi.

Rojstvo ŠFitnessa 

Odločila se je za študij arhitekture. Ob praksi v arhitekturnem biroju je dobila znanja, brez katerih danes njenega podjetja ne bi bilo. "Naučila sem se organizirati in načrtovati." Ravno ko je razmišljala, kaj naprej, jo je prijateljica spomnila, da ji je nekoč obljubila šiviljski tečaj. Poslala je e-pošto enajstim prijateljicam in organizirala tečaj v svoji dnevni sobi – ter pri tem uživala. Tako so odtlej krojili v njeni dnevni sobi, šivali pa na Krasu v hiši none Anselme. Glas o tečajih se je širil, nepričakovano je dobila prostor zanje v Kinu Šiška, nato je najela večji prostor na gradu Kodeljevo, vmes pa je nastajala njena knjiga, ena redkih slovenskih, z naslovom Superkrojenje. "V njej je vse predstavljeno preprosto, tako da vsak razume." Vendar vse tečajnice doma niso imele šivalnih strojev, in tako se je rodila ideja o prostoru, kjer bi jih ljudje najeli. Z nakupom dnevne ali mesečne vstopnice dobite dostop do šivalnih strojev, likalnikov ter strokovnjakov, ki so na voljo za pomoč in nasvete. "Poleg tega je šivanje v družbi veliko zabavnejše, vsaka šivilja ima svoje trike in s skupinskim šivanjem je mogoče zelo napredovati."

Priljubljene "zdravo hlače" 

Že od nekdaj je zagovornica starih Bagatovih šivalnih strojev, o katerih pravi, da so veliko boljši kot novi plastični. V njeni delavnici jih je okoli dvajset in vsak je star nekaj desetletij. Kupila jih je od sorodnikov in na spletnih malih oglasih. "Tečajnico najprej posedem za nov stroj, potem pa poskusi še na starem in hitro opazi razliko. Največ ljudi je vedno na supertečaju, kjer se učijo splošnega šivanja, priljubljena pa je recimo tudi delavnica Zdravo hlače, na kateri šivajo to praktično oblačilo z elastiko in iz materialov propadlih jugoslovanskih tovarn, ki še niso bili tako obdelani, kot so danes." Ana se najbolj razveseli, kadar kje dobi kakšno staro zalogo. "Še se najdejo dobri materiali! Dandanes je težko dobiti ekološki bombaž, blago obdelajo drugače kot nekoč, da je cenejši, v resnici pa ni. Kar se zdi poceni, je najdražje, ker bo nekdo za to plačal. Švicarski pregovor, ki še kako drži, pravi: nisem tako bogat, da bi kupoval poceni. Opazila sem, da je vedno bolj priljubljen trend 'počasne mode', ki spodbuja trajnostna oblačila iz boljših materialov. Vedno več ljudi si prizadeva sešiti oblačila, ki dolgo zdržijo. Včasih ti pride pod roko kakšen kos starega oblačila, ki je tako kakovosten, da še vedno stoji, kot je nekoč." Sama je imela včasih toliko oblačil, da bi bila lahko vsak dan drugače oblečena, vendar se je sčasoma naveličala njihovega vzdrževanja. Danes jih ima manj, vendar iz boljših materialov. "Če pa že kaj kupim, je to od deklet iz naše hiše."

Šivanje je meditacija 

Prepričana je, da se lahko vsakdo nauči šivati. "Sedeš in poskusiš, sploh če ti nekdo pokaže." Nekateri se učijo na internetu, najpomembneje pa je imeti potrpljenje. "Na začetku je težko, potem je pa luštno. Šivanje je zame kot terapija, možgani so v nekem drugem stanju, kot pri meditaciji. Sprostiš se in odmakneš od skrbi. Na koncu je tu še izdelek, ki ti prinaša zadovoljstvo. Se pa pri šivanju ne da prehitevati, oblačila nastajajo korak za korakom, zato to delo poteka počasi, vsaka bližnjica podaljša čas izvedbe – povsem v nasprotju z današnjim tempom življenja," sklene Ana.