Tradicionalna vloga ženske je izginila in sodobna ženska se poskuša uresničiti v različnih vlogah. Čeprav te zahtevajo od nje veliko organizacijskih naporov, sodobni ženski to dobro uspeva. Kadar pa gre za vprašanje odnosa med moškim in žensko, natančneje za pričakovanja, ki jih sodobna ženska goji do moškega, se stvari niso prav nič spremenile. Mnoge ženske si želijo in potrebujejo romantiko, romantična doživetja. To pomeni, da ženske od svojih moških, partnerjev, ljubimcev pričakujejo, da jih včasih presenetijo, jim pripravijo nekaj, kar bodo doživljale kot romantično.

Mnogim ženskam je romantika zelo pomembna, zato se kaže vprašati, kaj pravzaprav je romantika in kako moški gledajo nanjo.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Najkrajše rečeno: romantično je tisto, kar je 'kot v romanu', pri čemer je seveda mišljen ljubezenski roman. 'Romantična ljubezen' je torej ljubezen, ki je taka kot v romanu, danes bi rekli, da je to 'filmska ljubezen', ljubezen, kot jo vidimo v ljubezenskih filmih. Ženska lahko neki svoj romantični dogodek resnično doživlja, kot bi 'bila v nekem filmu'. V psihološkem pomenu – ko neko situacijo doživljamo kot romantično, za nekaj trenutkov mislimo, da nismo v resničnosti, pač pa da smo se preselili v neki idealni svet. To je doživljaj tistega dela nas, ki mu pravimo 'notranji otrok'.

Romantična ljubezen

Do 20. stoletja v zgodbah, ki so jih pripovedovali, ni bilo ljubezenske tematike. Šele v srednjeveški Franciji se kot tema v zgodbah pojavi ljubezen med moškim in žensko, ljubezen, ki je dramatična, polna preprek in ovir, ki pa na koncu vendarle zmaga. Uspešnica tistega časa je gotovo kakšna od verzij zgodbe o Tristanu in Izoldi, ki je bila najpogosteje brano čtivo po vsej Evropi. Skozi čas je nastalo celo gibanje romantične literature, ki poleg junaških in akcijskih zapletov v ospredje vse bolj postavlja ljubezen. Najpogostejše teme so: hrepenenje po ljubljeni osebi, ljubosumje, prepovedana ljubezen, prevara, izdaja, žalovanje, smrt zaradi neuslišane ljubezni in podobno. Na začetku 19. stoletja nastane romantika, literarna smer, ki se vrača k srednjeveškim vrednotam in ljubezenskim temam.

Pred izumom tiska je bilo branje privilegij elite, s pojavom šolstva in knjig pa nastane prva popularna kultura. Neki francoski lekarnar iz 19. stoletja je zahteval prepoved ljubezenskih romanov, saj je opažal, da se v njegovi okolici mladenke nočejo poročati po željah svojih očetov, pač pa hrepenijo po nekom 'iz romana'.

Ljudje so torej skušali v svoje življenje vključiti scenarije iz ljubezenskih romanov in živeti po njih. To se je močno razširilo s pojavom filma, saj so lahko milijoni 'na lastne oči' videli, kako je 'romantična ljubezen' resnično mogoča in kako zadostuje ljubezen, da je človek srečen. Otroške pravljice so se spremenile v filmske scenarije, nato pa so jih prevzeli gledalci in jih skušali uresničiti v svojih življenjih. Tako je doživljanje romantičnega pravzaprav trenutek, ko se nam zdi, da uresničujemo scenarij iz neke lepe ljubezenske pravljice. Gre za iluzijo, v kateri smo junak v romanu ali filmu. In tu nastane težava: iluzije niso ideali. Iluzija je napaka v opazovanju, torej nekaj neresničnega, nemogočega. Ideali so naše ideje o tem, kako bi bilo lepo, če bi bilo mogoče. Idealno je nekaj, kar je natančno takšno, kakršno smo si zamišljali, imeli v ideji.

S stališča psihoterapije lahko trdimo, da je potreba po romantičnosti pravzaprav izraz naše nerealne predstave o ljubezni, izraz predstave, ki je idealna in … iluzorna. Težava je, da nerealne predstave ne moremo uresničiti v realnosti. Zato je človek, ki to poskuša, na najboljši poti do razočaranja. In zato je oseba, ki v resničnem življenju pričakuje romantično ljubezen, preprosto obsojena na to, da bo nesrečna v ljubezni. Potreba človeka po romantiki je pravzaprav dokaz, da ima ta oseba nerealna pričakovanja.

Marsikdo bi rekel: »Pa kaj! Imam pravico, da pričakujem nemogoče.« To je seveda res, ob tem pa je treba vedeti, da to pomeni tudi usodo nesrečnih ljubezni. Pravi romantik ima seveda tudi na to odgovor: »Vse velike ljubezni so nesrečne.« S tem svojo nesrečno ljubezen označi za veliko in na neki način uživa v svoji bolečini. Res je v literaturi polno zgodb, ki se ukvarjajo z nesrečno ljubeznijo, ki se konča tragično ali pa tudi srečno. Nemogoče je namreč napisati roman ali scenarij za film o srečni ljubezni, ki bi zanimal publiko. Kot je ugotavljal že Dostojevski: »Vse srečne družine so si podobne, vse nesrečne pa so nesrečne vsaka na svoj način.«

Romantični moški?

Skoraj so izginili, tako da bi jih bilo treba razglasiti za zaščiteno vrsto. Sodobni moški praviloma niso romantični. Na potrebo žensk po romantiki gledajo kot na nekaj neracionalnega in nepotrebnega. Če že razumejo in sprejemajo veliko željo partnerice po romantiki, ji privoščijo kak romantični trenutek, da bi se boljše počutila, a pri tem ne uživajo tako, kot uživa ona. Včasih so na videz romantični, da bi 'osvojili njeno srce', najpogosteje pa potrebo ženske po romantiki doživljajo kot nerazumno zahtevo, romantične ženske pa kot prezahtevne in naporne. Včasih imajo tudi prav, saj ženska, ki igra vlogo dame, zahteva od moškega, da igra vlogo džentelmena, da bi ji ugajal. Zato previdno z zahtevo po romantiki.