Starši so čudna bitja – želijo si otrok, njihove samostojnosti in odgovornosti, a po drugi strani so oni tisti, ki pri osamosvajanju otrok delajo napake. Katere so torej napake in kateri so tisti koraki, ki pozitivno nakazujejo, da bo otrok nekega dne zapustil starševsko gnezdo?

Otrok hodi in govori

Pri novorojenčkih najhitreje minejo prvi meseci (1–3, zelo odvisno od otroka), ko predvsem jejo in spijo. Obstajajo seveda tudi 'veseljaki', ki jim ni do spanca in (navadno) mame že na polno okupirajo in radovedno opazujejo sicer še zelo meglen svet okoli sebe. No, dnevne ure spanja so vse krajše, slika je vse bolj čista, dojenčki že prepoznavajo glasove, in ko začnejo enkrat dvigovati glavo in jo obračati levo in desno, se počasi plazijo samostojnosti naproti.

Pravila, kdaj bodo otroci spregovorili in shodili, ni. Mnogi pravijo, da tisti, ki prej spregovorijo, pozneje shodijo in obratno. Otrok bo začel govoriti, ko bo na to pripravljen. Vsekakor pa pričakujte najprej zgolj glasove, pa potem nerazločno čebljanje in v povprečju okoli prvega leta tudi prve jasne besede – največkrat so to mama, ata, am-am in morda kaj bolj specifičnega, kar otrok pogosto sliši, na primer kava, dan (kot pozdrav) ipd.

Za otrokov poznejši razvoj je priporočljivo (ne pa nujno) plezanje po evolucijski lestvici – torej, naj se otrok plazi, naj se obrača s hrbta na trebuh in obratno, naj se samostojno usede in začne samostojno vstajati. Velika napaka je, da otroka, še preden samostojno shodi, naokoli sprehajate, držeč njegove roke v zraku. Otrok, ki se bo naučil hoditi z rokami v zraku, bo imel pozneje zagotovo težave z ravnotežjem, saj ne bo znal pasti na zadnjo plat – kot če bi se učil sam vstajati in premikati ob objektih –, ampak bo padal na nos.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Z otrokovim vstajanjem in premikanjem se začne obdobje velike previdnosti. Čistila, orodje in druge otrokom resnično nevarne predmete pospravite stran od otroških rok in oči. Zavedati se je treba, da so se otroci v kratkem času iz malih 'žab' spremenili v ljudi. Odprl se jim je popolnoma nov pogled na svet okoli njih in zdaj vidijo stvari tako, kot jih vidite vi, ter jih seveda zanima, kaj se zgodi, ko pritiskajo in obračajo gumbe.

Pravila in meje

Otroke je treba dovolj zgodaj naučiti pravil in tudi meja, prek katerih ne smejo. Žal je pogosto tako, da otrok ne verjame, da je pečica vroča in da ne sme prijemati žarnic, dokler tega ne izkusi na lastni koži. Zato je zelo pomembno, da otroku z resnim glasom poveste, kdaj je šel predaleč in česa ne sme početi. Žal je tako, da je od razposajene igre do nesreče le trenutek, in če ne boste ohranili mirnosti, se otrok ne bo zavedel, da je nekaj storil narobe.

In ko vam bo kljub vašemu opozorilu spet razmetal oblačila, iz omar postavil vso posodo in razmetal vse igrače, mu jasno povejte, da mora nered tudi pospraviti. Seveda mu pomagajte, a naj otrok aktivno sodeluje, saj se bo tako navadil redoljubnosti, obenem pa boste položili temelj k razumevanju pomena 'dejanje–posledica'.

Sam se oblačim, sam jem in … hodim na kahlico

Vzporedno s tem, ko otrok enkrat samostojno shodi in začne govoriti, se začnejo tudi zahteve. Kazal vam bo na določen predmet (lahko je igrača, hrana ali vaš telefon) in vam dopovedoval, da ga želi. Otrok bo začel počasi ločevati med da in ne, lahko ga boste naučili pozdravov, pošiljanja poljubčkov in zahvaljevanja. Vljuden pozdrav pa je eden prvih kazalcev vzgojenosti otroka.

Mnogi otroci pri enajstih mesecih vstopijo v vrtec, kjer jih je v skupinah veliko, vzgojiteljici pa navadno le dve, in kot posledica vrtca tudi doma vse bolj kažejo željo po samostojnem oblačenju (začnite s hlačami) in obuvanju (prstki so hitro dovolj spretni, da bodo nataknili copate ali superge) ter seveda prehranjevanju. Pripravite se na to, da boste morali med, vsekakor pa po obroku očistiti tako otroka kot mizo, sedež, tla in mogoče še sebe, vendar otroku nikar ne vzemite veselja!

Prav to je namreč najbolj pogosta težava staršev: »Ah, saj si še premajhen, saj ne znaš!« Včasih se vam res mudi (sploh jutranji odhodi v vrtec oziroma službo so lahko zelo stresni), vendar se potrudite in si vzemite čas, spodbujajte otroka in mu po potrebi pomagajte. Otroci so pametni, in če vam bo kdo rekel, da enoletnika ne morete razvaditi, se pošteno moti. Otrok bo zelo kmalu spoznal, da se mu ni treba truditi, saj bosta oče in mama naredila vse namesto njega. Oblačila ga bosta, previjala, mu nosila žlico v usta, mu dajala piti po steklenički, pospravljala namesto njega, ga vozila na sprehode v vozičku …

Starši imajo tako po navadi nekaj mejnikov, ki kažejo stopnjo zrelosti in samostojnosti njihovega otroka: hoja, razumljiv govor ter dan (in noč), ko otrok ostane brez plenic. Vse drugo so potem le še nadgradnje: povsem samostojno umivanje, oblačenje in slačenje, priprava hrane …

Igra

Odličen kazalec otrokove samostojnosti je tudi igra – ali ste oziroma ali morate biti vedno poleg, pa čeprav vas pri igri ne potrebuje, ali ga lahko pustite samega v prostoru, pa se bo zaposlil in zamotil sam? Kako se vede v družbi z vrstniki – tudi samotarstvo ni nujno slabo, dokler se zna otrok igrati. Pomembno je, da otrok najde igrače in način, kako se igrati z njimi, pa čeprav njegova igra morda ne sovpada z vašo. Otrokom je igra pogosto zanimiva tako dolgo, dokler jim je starši ne želijo omejiti (pokvariti) s pravili.

Dodaten korak naprej pa otroci storijo tudi, ko odkrijejo 'prevozna' sredstva, poganjalce, kolesa, skiroje, rolerje, rolke – takrat je zelo pomembno, da starši otroke naučijo, kako se zavarovati, in jim določijo območje, po katerem se lahko vozijo. Do padcev bo seveda prihajalo, še zlasti če je na igrišču več otrok, zato je pomembno, da imajo starši otroka na očeh.

Reševanje težav

In za zaključek – že prej smo omenili, kako pomembno je otroka navaditi, da imajo dejanja posledice in da se mora otrok že zgodaj navaditi pravil, reda in popravljanja napak. Ena najpogostejših napak staršev je, da poskušajo reševati nesoglasja namesto njih. Ob prvem joku ali kričanju skočijo in skušajo napraviti red, največkrat je kriv in obtožen najstarejši, a če bi počakali le kakšno minuto, bi otroci nesoglasja zgladili sami in se veselo igrali naprej.