»Boš dojila?« je eno klasičnih vprašanj, ki jih z vseh strani posluša vsaka nosečnica, saj se prav vsem na tem svetu to zdi nekaj najbolj samoumevnega (nihče ne pomisli, da včasih ženske kljub veliki želji in trudu dojiti ne morejo).

Seveda se vprašanja, povezana z dojenjem, ne končajo z nosečnostjo. Ko otrok prijoka na svet, se jih najde še cel kup: »Se dojita?«, »Imaš mleko?«, »Ali samo dojiš ali moraš dodajati še kaj adaptiranega mleka?« Ljudje, ki zastavljajo takšna vprašanja, verjetno to počnejo iz gole vljudnosti – da se pozanimajo, kako in kaj, a hkrati ne pomislijo na to, da je ta tema lahko precej občutljiva. Mamici, ki ima kakšne težave z dojenjem, ni treba tega razlagati vsakemu, ki ima pet minut časa, pri tistih, ki ne morejo dojiti, pa je ta tema sploh kočljiva. Mamica, ki ni mogla dojiti, se prvega meseca s svojim dojenčkom spominja takole: »Vsak, prav vsak, ki sem ga srečala na sprehodu z vozičkom ali je prišel na obisk, me je vprašal, ali se dojiva. In ko je bil moj odgovor, da se ne, sem dobila začuden pogled in zgrožen odziv: 'Zakaj pa ne?'« Tega takrat res nisem potrebovala, saj sem se že sama dovolj obremenjevala s tem, da nama dojenje ni steklo in da moj sinček ni sprejel tovrstnega hranjenja. Že zdaj se obremenjujem, kako bo z drugim otrokom, in poleg tega, da bo otrok zdrav, si najbolj želim, da bi mi v drugo uspelo dojiti.«

Žal pa se tukaj 'pametovanje' tistih, ki za to niso poklicani, ne konča. Če ji je uspelo, da je dojenje lepo steklo, ima naslednjih nekaj mesecev mlada mamica mir pred radovednimi vprašanji, nato pa so na vrsti vprašanja nove vrste: »Do kdaj boš pa dojila?«, »Ali že kaj razmišljaš o tem, da bi ga odstavila?«, kar se stopnjuje do: »Saj veš, da otrok tvojega mleka ne potrebuje več, kajne? Saj veš, da se na dojki samo še crklja?« Kako naj se torej odzove ženska, ki je praktično vsak dan tarča takšnih in drugačnih vprašanj? Najboljše je seveda, da se nanje ne ozira in naj naredi tako, kot sama čuti, da je prav.

KAJ MENI STROKOVNJAKINJA?

Ker pa je včasih dobro, da na kakšno vprašanje radovednežem podamo tudi malce bolj strokoven odgovor, smo se obrnili na vodjo laktarija in mlečne kuhinje v ljubljanski porodnišnici, gospo Marto Borštnar, dipl. medicinsko sestro in mednarodno pooblaščeno svetovalko za dojenje (International Board Certified Lactation Consultant) ter članico Društva svetovalcev za laktacijo in dojenje Slovenije, katerega cilj je, da čim več mater doji svoje otroke in da v vsakem trenutku vedo, kje lahko najdejo ustrezno strokovno pomoč. Zastavili smo ji nekaj vprašanj oziroma izpostavili nekaj trditev, s katerimi se prej ali slej sreča vsaka mamica, in jo prosili za njen komentar oziroma mnenje.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Martin Golob: Pridejo trenutki, ko mi je težko

Kako se duhovnik Martin Golob sooča s trenutki, ko je tudi njemu težko.

Vsaka mama lahko doji, le malo se mora potruditi.

Materino mleko je najprimernejša izbira prehranjevanja za otroka. Dojenje je nekaj naravnega, saj je bilo že v davnih časih način preživetja oziroma je staro toliko, kot je star človek. Včasih je bilo res nekaj naravnega in enostavnega, danes pa je še vedno naravno, ampak zaradi ogromne količine podatkov, ki so nam na voljo, hkrati tudi zelo premišljeno in načrtovano. Pomembno je, da se za način prehranjevanja mati odloči sama in da ima pri tem podporo svojih najbližjih. Prav pa je tudi, da se pri pridobivanju informacij obrne na prave ljudi. Materino mleko nima enakovrednega nadomestila. Je naravno in za otroka najbolj primerno. Seveda pa ni edina izbira prehrane za otroka.

Vsaka mama ima dovolj mleka, tudi če sama meni, da to ni res (dodajanje v obliki adaptiranega mleka ni potrebno).

Otrok se doji takrat, kadar je lačen. Na dve do tri ure oziroma osem- do dvanajstkrat na dan. Dobro hranjen otrok na pogled deluje zdrav, ima napeto in rožnato kožo, pridobiva na teži in raste. Redno odvaja blato in urin: po petem dnevu izloča urin najmanj šestkrat dnevno in blato dva- do trikrat dnevno (v 24 urah). Kar zadeva težo, dnevno pridobi 20–35 gramov telesne teže, v prvih treh mesecih najmanj 450 gramov na mesec, torej najmanj 110–115 gramov na teden. Od tretjega do šestega meseca najmanj 80 gramov na teden in od šestega meseca dalje najmanj 50 gramov na teden. Pridobljeno težo računamo od najnižje teže, ne od porodne. Kadar mamica ne doji in si mleka ne izbrizgava, naj se o uporabi nadomestne mlečne hrane posvetuje s strokovnjakom. Pri izbiri mlečne hrane naj se pozanima o prednostih določenih izdelkov, saj vse mlečne formule niso enake.

Če ima ženska velike prsi, bo imela veliko mleka.

Velikost dojk pogojuje količina maščobnega tkiva in velikost prsi nikakor ne vpliva na količino mleka. Velikokrat imajo ženske z zelo velikimi prsmi celo več težav pri dojenju kot pa ženske, ki imajo manjše prsi.

Ko ženska dobi menstruacijo, otroku mleko smrdi in ga zavrača. Med menstruacijo pride do hormonskih sprememb v telesu ženske. Malo se spremeni počutje, dojke so lahko bolj napete in občutljive. Okus in količina mleka se bistveno ne spremenita, lahko pa se zgodi, da mleko malo pozneje priteče in zato se otrok morda jezi.

Stres vpliva na količino mleka.

Stres na nikogar ne vpliva dobro. Vpliva na počutje, motivacijo za delo in zdravje. Stres, premalo počitka, premalo zaužite tekočine, izpuščanje dojenja … vse to lahko vpliva na količino mleka.

Po določeni starosti otroka dojenje ni več potrebno oziroma se otrok na dojki le še crklja.

Pomembno je, da vemo:

1. dojenje je več kot samo hranjenje otroka,

2. dojenje je več kot samo zdrava hrana,
3. to je tudi čas, ko se otrok čuti najbolj varnega, ljubljenega, poslušanega,
4. je vez ljubezni in razumevanja med mamo in otrokom, ki se počasi navaja na zunanji svet.

Starejši ko je otrok, manj hranilne vrednosti ima mleko.

Strokovnjaki, Svetovna zdravstvena organizacija in Unicef priporočamo izključno dojenje prvih šest mesecev otrokove starosti, nato pa ob ustrezni dopolnilni prehrani do drugega leta oziroma tako dolgo, kot želita mati in otrok. Sestava materinega mleka se prilagaja starosti otroka in ne izgublja kakovosti. Vedno je sestava materinega mleka idealna za človeškega 'mladička'. Pri enem letu otroku zadošča lahko še za 75 odstotkov potreb in otrok ne potrebuje drugega mleka, če se še doji.

Po tridesetem letu naj mama ne bi dojila, ker je prestara.

Mama ni nikoli prestara! Mlada, manj mlada … mama je samo ena, za vse življenje. In najboljše je – od mame.

Dojenje služi kot kontracepcija.

Laktacija kot 'kontracepcijska' metoda je razmeroma zanesljiva le, če otrok še ni star šest mesecev in mati še nima menstruacije, če mati izključno doji, podnevi in ponoči, če doji najmanj šestkrat na dan oziroma razmak med dvema podojema ni daljši od štirih ur.

Mamica svetuje: »Sem mama dveh sončkov – prvega sem dojila skoraj dve leti, drugi je star leto in pol in se še vedno zelo veliko dojiva. Moj nasvet vsem nosečkam in bodočim doječkam je, naj se na dojenje pripravijo. Pogovarjam se z veliko mamicami, ki potarnajo, da jih nihče ni 'posvaril', da utegne biti dojenje tako naporno – da ne steče takoj, da je lahko boleče in da je včasih potrebno precej truda, da vama uspe. Ni pa pravila: sama sem se po prvem porodu morala precej truditi, preden nama je uspelo, po drugem porodu pa je bilo tako, kot pravijo nekateri – dojenje je steklo brez težav kot nekaj najbolj naravnega in enostavnega na tem svetu. In še nekaj praktičnih nasvetov, ki so meni zelo pomagali: na začetku je potrebno veliko tekočine, veliko hrane (čas za hujšanje že še pride) in veliko počitka.«