Pravljica je ena starejših pripovednih oblik, ki se je do pravljičnih beleženj bratov Grimm prenašala skozi ustno izročilo in zabavala predvsem odraslo občinstvo. Danes nagovarja, kratkočasi in uči predvsem čarobnosti in čudežnosti željne kratkohlačnike.
»S pravljico lahko otroku povemo skoraj vse, česar mu ne znamo, ne uspemo ali ne moremo povedati v običajnem pogovoru,« o njeni pronicljivosti pove psihologinja Darja Marinkovič.
Pravljica ne pozna omejitev zgolj pri rabi čudežnega in čarobnega, ignorira tudi starostne opredelitve, saj za druženje z njo ni nikoli prezgodaj niti prepozno. »Raziskave kažejo, da že v prenatalnem obdobju na otrokov razvoj ugodno vplivajo petje, pogovor in branje. Pravljic se otroci ne naveličajo niti v dobi odraščanja,« pojasni Marinkovičeva. In v takem, najstniškem obdobju, po izkušnjah knjižničarke Zdenke Gajser, najraje prisluhnejo ljudskim pravljicam.
Ko dobro premaga zlo
Znamenite ljudske pravljice svoje druge izdaje sta brata Grimm očistila spolnosti in jih začinila z nasiljem. Izpopolnila sta jih z ilustracijami in jih v branje in poslušanje namenila otrokom. Pa so ljudske pravljice s sledmi nasilja primerne za občutljiva otroška ušesa?
»Otrok pravljično nasilje razume čisto po svoje, zgradi si svoje podobe, zato ni bojazni, da bi mu ljudska pravljica lahko škodovala. Nobena ljudska pravljica ne more biti tako strašna, kot so lahko nekatere risanke in računalniške igrice,« pomiri Gajserjeva in dodaja, da je strah do neke mere celo zdrav. Marinkovičeva meni, da se ljudske pravljice zaradi svoje izjemne in univerzalne sporočilnosti prenašajo iz roda v rod in so pomembne za otrokov razvoj. Navsezadnje, po mnenju psihologinje, otrokom pomagajo razumeti, kaj je prav in kaj ne, saj v njih vedno zmagajo dobrota, pogum in pamet. »Pravljice ne poveličujejo nasilja, temveč učijo, da nasilje ni prava pot za reševanje težav. Zlobne čarovnice so strašljive, vendar vedno izgubijo. Pravljice otroka pripravljajo na zunanji svet, pomagajo mu prepoznati, kaj je dobro in kaj ne,« še pojasni Marinkovičeva in predlaga, da ljudske pravljice, v katerih nas moti nasilje, nadomestimo s sodobnimi, s precej okrnjenim nasiljem, a ohranjenim sporočilom.
Pravljična 'dota'
Veliko je že bilo izrečnega in zapisanega o neprecenljivi vrednosti pravljice. Med drugim se ji najpogosteje priznava vloga pri krepitvi otrokovega socialnega razvoja, gradnji pozitivnih medsebojnih odnosov in sposobnosti pozitivnega sprejemanja vplivov iz okolja. Malček s pomočjo pravljic krepi navezanost in povezanost z družinskimi člani, vrstniki in sorodniki. »Dobri pravljični zgledi otroka spodbujajo k udejanjanju le-teh v realnosti. Tak otrok je bolj sproščen, odprt, zaupljiv in sposoben empatije. Ob poslušanju pravljic otrok razvija tudi ustrezne vedenjske vzorce,« dopolni zgornji seznam prednosti pravljice Marinkovičeva.
Gajserjeva meni, da je zato pravljica za otroka tako nujno potrebna, kot so zanj potrebni hrana, oblačila in nega. »Rekla bi, da gre za otrokovo pravico, pravljica je zanj prva kultura in zelo pomembno je, da najde slehernega otroka, da mu pomaga rasti in se sestavljati,« je še prepričana.
S pomočjo pravljic otrok oblikuje pozitiven odnos do knjige, vzljubi risanje, branje, pisanje, nastopanje, raje se uči najrazličnejših spretnosti in veščin (štetje, računanje, branje, spoznavanje oblik, barv, reševanje ugank …). »Tudi poštevanko se da naučiti s pomočjo pravljice,« hudomušno dodaja psihologinja Marinkovičeva.
Pravljica tolaži in zdravi
Zapisi čudežnega in čarobnega so odlično izhodišče za pogovor z otrokom, ki ima težave z zbranostjo, saj jo pomagajo krepiti. Pravljice so dragocena pomoč tudi pri otrocih z motnjo pozornosti, primerne so za grajenje socialnih veščin in reševanje nesoglasij, za krepitev motivacije, premagovanje sramežljivosti, treme in strahu. Svojo 'zdravilno' moč pa pokažejo tudi pri spoprijemanju z izgubo in žalostjo. »Otrok se ob pravljici potolaži,« sklene razmišljanje o vsestranski 'zdravilnosti' pravljic Marinkovičeva.
Tudi za spoznavanje otrokovega notranjega sveta jih lahko uporabimo. V takih primerih se z otrokom o prebrani pravljici pogovarjamo, vendar ga ne sprašujemo, kaj je pravljica želela povedati, je ne interpretiramo. Pomembno je, da prisluhnemo otrokovemu doživljanju in dojemanju le-te. Tako spoznamo njegovo domišljijo, ustvarjalnost, čustva in prepričanja. Taka oblika pravljičnega pogovora daje, po mnenju psihologinje, otroku občutek sprejetosti, varnosti in ljubezni, kar so človekove temeljne potrebe.
Čar pripovedovanja
Branje pravljic ali poslušanje, po izkušnjah psihologinje, ugodno vpliva na jezikovni in intelektualni razvoj otroka, spodbuja razvoj domišljije, bogati besedni zaklad, širi obzorja na različnih področjih znanja, senzibilizira občutek za estetsko doživljanje književnosti in umetnosti sploh, bogati čustveno življenje ter poglablja čustvene vezi med otroki in odraslimi.
»Pripovedovalka je otrokovo prvo gledališče, tisto odznotraj, brez lutke,« pravljična razmišljanja zaključuje Gajserjeva.
Berimo, pripovedujmo pravljice in se pogovarjajmo z otroki. Usmerjajmo jih k samostojnemu prebiranju dobrih zgodb in knjig ter jim tako pomagajmo zrasti v srčne, razmišljujoče, zdrave in uspešne ljudi.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
