Dva se lahko močno ljubita, lahko pa imata tako zelo različne predstave o tem, kakšna naj bi bila njuna ljubezenska zveza, da nista sposobna vzdrževati funkcionalne zveze. Vedeti je torej treba, da ljubezen za uspešno ljubezensko zvezo ni dovolj. Treba je najti osebo, ki jo ljubimo in ki ima podobno predstavo o zvezi ali zakonu kot mi.

Žal pa vse prevečkrat delamo zelo običajno napako in ljubezen in ljubezensko zvezo izenačujemo. Sodobna ženska od mladih nog posluša, kako je treba le najti 'pravo ljubezen' – se torej zaljubiti v pravega – in iz zaljubljenosti se bo rodila velika ljubezen, ki se bo prelila v zelo lepo in srečno ljubezensko zvezo in pozneje v zakon. Žal se resničnost zelo upira, da bi sledila takemu scenariju.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Tipično je, da se ljudje zaljubijo drug v drugega, so nekaj časa zelo srečni, saj so našli 'tistega pravega' ali 'pravo', temu sledi obdobje, v katerem spoznavata razlike in z njimi pridejo tudi nesoglasja. In spraševanje, kako je mogoče, da se dva ljubita, a ne moreta ustvariti zadovoljujoče ljubezenske zveze. Vzrok za to je, da ima vsak od njiju povsem različno predstavo o tem, kakšna naj bi bila ljubezenska zveza, in ta podoba se s partnerjevo predstavo ljubezenske zveze nikakor ne ujema. Ona na primer pričakuje od njega, da bodo njene želje vedno na prvem mestu in da se bo trudil, da jih izpolni, če jo seveda zares ljubi. On pa od nje pričakuje, da bo njegove želje postavila na prvo mesto in jih čim prej izpolnila – če ga seveda zares ljubi. Njuna ljubezenska zveza se tako spremeni v boj, kdo bo koga pripravil do tega, da bo izpolnil želje drugega. Želje pa se seveda lahko na mnogih področjih zelo razlikujejo.

Nesoglasje lahko ponazorimo z naslednjim primerom: ona prihaja iz družine, v kateri je oče odhajal nakupovat hrano, mama pa je bila tista, ki je kuhala; ona zato pričakuje od svojega partnerja, da tudi on dela tisto, kar 'delajo moški'. Če je on iz družine, kjer je mama odhajala po nakupih in nato kuhala kosilo, bo seveda od partnerice pričakoval, da bo delala to, kar delajo ženske. Posledica? Ona bo njega 'silila', da hodi na tržnico po nakupih, on se bo temu upiral, prepričan, da je to njeno delo. Podobno bo, ko se bosta prepirala zaradi pomembnih življenjskih vprašanj, kot so na primer ljubezen, seks, vzgoja otrok, denar, in takrat bo njun odnos nestabilen. Oba se bosta spraševala, ali sta morda izbrala napačnega partnerja.

In še ena posledica: pogosti prepiri, razhajanje, strastna pomiritev, pri čemer jasno pokažeta sebi in drugim, da drug brez drugega ne moreta, a tudi ne drug z drugim. Take zveze postanejo sčasoma zelo naporne in nestabilne, kar pripelje na koncu do dokončne ločitve. Taki pari lahko rešijo svojo zvezo, če poiščejo pomoč strokovnjaka, psihoterapevta, ki je specializiran za delo s pari in zakonci. Naloga takega strokovnjaka je, da pomaga paru, da ozavesti svoja pričakovanja do zveze in do partnerja, da mu pomaga poiskati tiste točke, pri katerih se strinjata, pa tudi vidike, kjer se zelo in pomembno razlikujeta. Ko jima pomaga, da jasno definirata in osvetlita pomembne razlike v predstavah o ljubezenski zvezi, partnerski terapevt pomaga paru, da se dogovori in najde rešitev tako, da poišče tisti način vedenja, ki je sprejemljiv obema, enemu in drugemu partnerju. Včasih to uspe, včasih pa tudi ne. A uspešnost je vsekakor tako velika, da velja poskusiti.

Največja težava, ki jo imajo pari, je nerazumevanje nesoglasja. Ena najboljših oznak nesoglasja je, da gre za spopad dveh želja. En partner želi nekaj, drugi tega noče ali želi nekaj povsem drugega. Vplivati skušata drug na drugega, da bi si uresničila željo. Velika težava pa se pojavi, ko eden od njiju ne razlikuje med svojo željo in seboj. V takih primerih bo človek razmišljal nekako tako: kdor zavrača mojo željo, zavrača mene kot osebnost. Kdor zavrača mene kot osebnost, me ne ljubi. Pri takem razmišljanju ni daleč od sklepa, da ljubezni ni več. Taka oseba se bo zelo trudila, da bi se izogibala nesoglasjem, zato da ne bi 'zavračala' drugega ali bila 'zavrnjena'. Če pa se zelo razjezi, bo svojo jezo kazala kot zavračanje, ignoriranje in grožnjo, da bo prekinila njun odnos.

S pomočjo terapevta ona in on lahko ugotovita, da imata različne predstave o odnosu in pomagata lahko drug drugemu, da bolje razumeta nesoglasja ter jih ne povezujeta več s pomanjkanjem ljubezni. Spoznata lahko, da to, da se ne strinjata o stvareh, ne pomeni, da se ne ljubita. Če namreč dva nikoli ne bi bila v nesoglasju, bi to pomenilo, da imata povsem enake želje sleherno minuto in sekundo, kar je preprosto nemogoče. Zato so nesoglasja nekaj najbolj normalnega v odnosu, par, ki 'popravi' svoje predstave o nesoglasju, samo najde način za reševanje nesoglasij, ne da bi zamajal ali destabiliziral njuno zvezo.

Mnogi ljudje, zlasti moški, ki so v nezadovoljujočem partnerskem odnosu, se upirajo temu, da bi svojo intimo predstavili neznancu – terapevtu. V takih primerih je mogoča samopomoč, tako da človek skuša jasno razumeti svojo in partnerjevo predstavo o tem, kakšna naj bi bila zadovoljujoča ljubezenska zveza. Zdravilen je lahko že sam vpogled v to, da ljubezen in ljubezenska zveza nista eno in isto.