Zakaj se za vaše partnerje vedno znova izkaže, da so vase zagledani narcisi? Da so za vas premalo čustveni? Da se niso še pripravljeni ustaliti? Ali pa imajo kako drugo napako, ki je njihov skupni imenovalec? »Mnogi med nami imajo občutek, da se v življenju stalno vrtijo v nekem pogosto negativnem in destruktivnem začaranem krogu ponavljanja dogodkov, iskanja podobnih profilov partnerjev in zapletanja v odnose z zelo podobno dinamiko,« potrjuje psihoterapevtka Lidija Koritnik iz Inštituta za psihoterapijo in družinsko svetovanje. Toda zakaj pride do tega in ali je to neizogibno?

Izbirate vi, ne usoda

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Dejstvo, da vedno izbirate podobne partnerje oziroma da se vanje zaljubljate, ni nikakor posledica neverjetnega spleta naključij, ki vas po različnih poteh znova in znova pripeljejo do istega cilja. »Ljudje si zelo aktivno, čeprav nezavedno, sami ustvarjamo romantične odnose, saj je partnerski odnos najgloblje povezan z doživetji odnosov v najzgodnejšem otroštvu, in sicer z odnosom, ki smo ga doživeli v svoji primarni družini. Zaljubljenost in izbira partnerja torej nikakor nista nekaj naključnega,« pojasnjuje Lidija Koritnik. Vaša romantična podoba je namreč po njenih besedah vedno rezultat pozitivnih in negativnih doživetij iz primarne družine, iz otroštva, pri čemer imajo negativna doživetja, zlasti občutja pomanjkanja ljubezni, zavrnitve in zavrženosti, pri izbiri večji vpliv. »Oseba, ki si jo izberemo na podlagi naše romantične podobe, je ravno tista oseba, s katero je možno razrešiti te zgodnje travme in zaplete. To je razlog, da se zaljubimo v nekoga, ki z nami deli negativne značilnosti naših staršev. S to osebo lahko vedno znova vzpostavljamo dinamiko in vzdušje, ki nam je znano iz primarne družine. To vzdušje nam je znano, domače, varno in nam daje občutek pripadnosti in povezanosti, kljub temu da je včasih posredovano skozi bolečino in žalost.« 

»Potrebe, ki v primarni družini niso bile uresničene, so v zaljubljenosti lahko uresničene. Te potrebe so: da si dober tak, kot si, da si sprejet, da te nekdo sliši, razume, nudi oporo/tolažbo.« 

Strah pred neznanim 

Izguba teh domačih občutij pa za tega posameznika pomeni, da ni več v odnosu ali celo, da neha bivati, zato se tega strašno boji. »Otrok, ko se hrani pri mami, ki ni umirjena, skozi dotik ve, da nekaj ni v redu, čeprav ga mama hrani in skrbi zanj. Otrok ne more brez mame, ampak sam pri sebi pa obupa in se umakne v samoto, kjer se začne igrati sam s seboj, ker je iskanje stika zanj preveč travmatično. Podobno potem ponavlja v odraslih odnosih.« Že od rojstva smo namreč vsi neizogibno vpeti v družinsko dinamiko staršev ali skrbnikov, na podlagi teh zgodnjih izkušenj pa se ustvarijo notranje psihične podobe, skupaj z vzdušjem, v katerem je bil vzpostavljen ta primarni stik, le da se tega ne zavedamo. V partnerskih odnosih posameznik vedno znova ponovno ustvarja in prebuja takšne odnose, saj ti edini obljubljajo odnos ali celo preživetje. »Gre torej za izjemno močno dinamiko, prepleteno z najzgodnejšimi senzacijami, podobami, doživetji oziroma psiho-biološkimi stanji, ki nas prek implicitnega ali eksplicitnega spominjanja spremljajo vse življenje, poleg tega pa na njih gradimo tudi vsa zdajšnja doživljanja,« pojasnjuje psihoterapevtka. »Nagibamo se k izbiri partnerja, ki nam je zelo podoben po notranjem hrepenenju, le obrambni mehanizmi so večkrat povsem različni ali celo nasprotni. In to je velikokrat temelj konflikta.«

Iščemo svojo pot

Problemi v odnosih so torej po mnenju psihoterapevtke v samem jedru ponovni poskus popraviti, prerasti, obvladati in izbrisati stare konflikte, ki imajo svoj izvor v odnosih v primarni družini. Toda kljub želji po spremembi je navada močnejša in hitro se ljudje takrat ujamejo v odnose in vzdušje primarne družine. »Prave čustvene bližine in stika pa ne morejo vzpostaviti, ker je niti ne poznajo in ne vedo, kako jo sprejeti. Tako se vsakič znova ponovi, ko si prideta čustveno preblizu, eden od njiju naredi korak nazaj. Stori nekaj, kar povzroči, da se umakne sam ali pa se umakne drugi. Ob tem pa si najdejo ogromno razlogov, zakaj ne morejo biti skupaj. Hišo, ki so jo zgradili že do prvega nadstropja, podrejo in nato najdejo novega partnerja in začnejo znova. Ko se pride do prvega nadstropja, postane prenevarno in naše obrambe, ki jih na začetku, ko pridemo skupaj, odvržemo, pridejo nazaj. Na tej točki je na mestu vprašanje, od koga se želimo posloviti, od partnerja kot osebe ali občutij, ki se nam sprožajo ob njem,« pravi Lidija Koritnik. 

»To, kar smo doživljali v primarni družini, imamo zdaj v sebi, v našem notranjem svetu, in tega ne moremo zamenjati, lahko pa nastale rane oskrbimo in si dovolimo, da nastane iz tega nekaj novega, da lahko začnemo živeti drugače,« pojasnjuje psihoterapevtka Lidija Koritnik. 

Spoprimite se s težavo 

Toda tudi če se prepoznate v zgornjem opisu, še ni razloga za to, da obupate nad seboj in izgubite vero v kakovostno in osrečujočo partnersko zvezo. Posamezniki, ki so bili zavedno ali nezavedno v zgodnjih odnosih nezadovoljni, razočarani, zavrti, prestrašeni, zlorabljeni, to namreč lahko popravijo, pravijo izkušnje psihoterapevtke. »Na prvi pogled so nam te vsebine nedostopne in jih velikokrat tudi zavrnemo 'ne, pri meni to nima nič s primarno družino', 'ne gre za prenašanje občutij iz primarne družine'. Vendar če se poglobimo in začnemo sebe raziskovati, se nam odpre celo morje občutkov, spominov in čustev, prek katerih pridemo do svojih potreb, ki niso bile zadovoljene in smo jih odcepili. Skozi ta proces se notranja psihična struktura dogradi in vedenje spremeni. Treba je biti v stiku s svojimi čustvi, potrebami, željami in prepoznati, kaj se nam dogaja, saj lahko čustva soustvarjamo le, če smo v stiku z njimi. Da gremo skozi to, so pomembne v prvi vrsti želja, volja, ranljivost in vztrajnost.« Pot do sreče z drugim torej vodi skozi sebe: najprej je treba pogledati resnici v oči in se spoprijeti s prtljago, ki jo nosimo s seboj. To lahko včasih storimo sami, velikokrat pa nam pot do vsega, kar se skriva v globinah, omogoči ali olajša strokovnjak. Če vas je strah, kaj boste tam našli, kako boste iz mračnih vod podzavesti izplavali na svetlo površje in kako bo to vplivalo na vašo zvezo (ali zveze), naj vas potolažijo besede psihoterapevtke: »To, kar se zgodi med partnerjema, nikoli ne more boleti toliko, kot je bolelo doma.«