Ne bi se še enkrat ločila

Nisem navajena pisati revijam, zato sem se težko pripravila do tega, da se vam vendarle oglasim. Navzven je videti, kot da imam lepo življenje. Stara sem 54 let, imam tri otroke, službo in partnerja. Z očetom otrok sva se razšla že pred petnajstimi leti, dobrih trinajst let sem v drugi zvezi. Na začetku je bilo čudovito, bil je pozoren in zelo ljubeč, tudi do otrok, vedno za kakšno akcijo, hec. Po ločitvi in pred to zvezo nisem imela nobenega moškega, saj je bila ločitev grda in sem potrebovala čas, da sem si opomogla. Zelo sem si želela imeti ob sebi nekoga, tudi za otroke sem si želela očeta, saj se je njihov biološki oče kmalu odselil v tujino. Otroci so novega partnerja sprejeli dobro in kazalo je, da imamo vse, kot je prav. Zdaj pa so se otroci odselili. Še najmlajša hčerka, ki je stara šele devetnajst let, je odšla študirat in se vrača domov le enkrat, dvakrat na mesec. In zdaj je zazijala praznina. S partnerjem si skorajda nimava več kaj povedati. On je nekoliko starejši in se je že upokojil, doma je, sedi pred televizorjem in se smili sam sebi. Postal je ljubosumen, kliče me v službo, sprašuje, kje sem bila, s kom … Jaz sem pa navajena, da grem s prijateljicami na klepet, nič napačnega ne počnem, toda on zdaj zganja cel halo. Ne ljubi se mu ničesar, niti na sprehod, nikamor, doma nič ne naredi, čeprav ima ves dan čas. Gleda poročila in se jezi, vsi so zanj lopovi in barabe, sploh ne zna več normalno, prijazno komunicirati. Tudi vame se je začel vtikati, kako sem oblečena, zakaj sem našminkana, kdo bo na sestanku v službi … Kot da se mu je začelo mešati. Res ga imam dovolj. Prijateljice mi pravijo, naj grem. Starša imata vikend, v katerem sem mislila preživljati starost, mika me, da bi šla kar tja. V svoj mir. Dovolj imam polaganja računov stari tečnobi. Že samo ko tole pišem, čutim, kako sem jezna nanj. Ampak da bi se spet razšla? Kakšen zgled bom otrokom? To se mi zdi nesprejemljivo. Kaj mi svetujete?

Odgovor:

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Kako se stvari v življenju spremenijo, mar ne? Ko ste že mislili, da vas ne more nič več presenetiti, da imate vse, kar je treba, se je v vašem življenju pojavil star in tečen moški. Kaj se je zgodilo? Verjetno ni postal drugačen čez noč? Se je ta sprememba pri njem pripravljala trajala dlje? Ste jo opazili? No, ne glede na vaš odgovor je situacija zdaj takšna, kot je. Vi se čutite ujeto, njega pa skrbi, da mu boste ušli. Začaran krog. Kdaj pa sta se nazadnje pogovorila? Ne vem, zakaj, ampak občutek imam, da je komunikacija med vama že davno zamrla. Otroci so odšli, zdaj sta sama. On je upokojen. Očitno se ne sooča dobro s tem. Kot da se počuti nepomembnega, nekako odveč, verjetno je v hudi stiski, pa tega ne zna drugače izraziti?

Zakaj pa čutite jezo? Kaj ste tlačili vsa leta, da vam misel nanj povzroča to čustvo? Res je, da smo ženske povečini vzgajane tako, da ne smemo biti jezne, in si jezo dovolimo, ko pridemo v zrelejša leta. Seveda če ne eksplodiramo prej … To jezo potem velikokrat pretvorimo v prezir. Kaj se je zgodilo pri vas? Si ne bi morda vzeli nekaj časa in najprej raziskali, katera dejanja in način razmišljanja so vas pripeljali do tu? In seveda kaj bi lahko spremenili?

Raziti se ali ne raziti s partnerjem, to je odločitev, ki je posledica nekaterih drugih dejanj. To ni rešitev, če ne veste, kaj rešujete. Skrbi vas, kakšen zgled bi dali otrokom, če se ponovno razidete. Kakšen zgled pa dajete otrokom z odtujenim odnosom? Kaj je bolje: zgled, da se imate lepo, da se spoštujete in zberete pogum ter odidete iz odnosa, ali zgled »potrpi, da je na zunaj videti lepo«? No, o tem bi lahko še razpravljali, ampak zagotovo to vprašanje ni zgolj črno-belo.

Najprej se zazrite vase. V svoje pretekle odločitve. V pot, ki je pripeljala do tega trenutka. Kje sta se izgubila s partnerjem. Ga lahko povabite na pogovor? Ga imate sploh še radi ali ga samo potrebujete za kuliso kvaziurejene družine? Čemu ste se vsa ta leta odpovedovali? Zakaj ste tako jezni? Se vam še ljubi vlagati v vajin odnos ali se vam zdi, da je čisto mrtev?

Nihče drug kot samo mi sami se odločamo o sebi. Nihče drug ni odgovoren za nas. Vaša slaba volja je samo vaš odziv na partnerja. Tako ste se odločili. Da ga imate vrh glave, in tako se odzivate nanj. Če se odselite zdaj, težave ne boste rešili, ampak se boste od nje umaknili. Kar seveda ni nujno slabo, sploh če je vaše življenje postalo nevzdržno. Imate pravico storiti, kar mislite, da je najbolje. Zadnja misel, ki naj vam kroji odločitev, pa naj bo, kaj si bodo mislili drugi, kaj bodo rekli otroci … Verjetno si želite – ne glede na vse – dati zgled ženske, ki ima svojo usodo v svojih rokah.

Želim vam temeljit razmislek in dobro odločitev, ki bo v največje dobro vseh vpletenih!