Čaka, da pridem domov, potem ga moram priganjati, da sploh začne, in zatem vse popoldneve presediva za mizo. Tega sem že naveličana, saj je ves čas samo šola in šola. Pogosto ne ve, kaj imajo za domačo nalogo, in moram še te podatke iskati pri sošolcih. Zadnjič sva se sprla, ker mi je očital, da mu nisem pripravila mape v torbo. Res mu je nisem, preprosto sem pozabila, in kasneje sem se mu za to tudi opravičila. Vem, da je bister, zato me vse skupaj še bolj jezi.

Odgovor:

Preveč se enačite s sinovim šolskim uspehom

Ko pravite, da vama ni uspelo, se mi zdi, da jemljete vso odgovornost za sinov uspeh na svoja ramena. S tem mu delate medvedjo uslugo, saj prevzemate nase njegove obveznosti in ga s tem učite le pasivnosti. Vašo pomoč potrebuje pri izgrajevanju delovnih navad, ne pri opravljanju obveznosti namesto njega.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Je vaš partner vaša sorodna duša ali duša dvojčica?

Kdaj bom spoznala svojo sorodno dušo? Vprašanje, ki ga neštetokrat slišimo in znova in znova spoznavamo, da v resnici ljudje danes ne vedo, kaj to sploh pomeni. Iščejo nekoga, ki naj bi jim bil enak. Nekoga, ki naj bi jih dopolnjeval, osrečeval in podobno. Je res, da iščejo sorodno dušo?

Dolgoročno mu s stalnim sedenjem ob njem škodite

Vem, da vse, kar opisujete, delate v dobri veri, da bi mu kar najbolj pomagali, ampak učinek je prav nasproten. Sinu se zdi vaša podpora samoumevna in mislim, da niti ni več hvaležen zanjo. Krni mu sposobnost za spopadanje se s problemi, saj se zanaša zgolj na vas in postaja vedno bolj pasiven, ne razvija ne učnih navad ne občutka odgovornosti. Tako pridobljena ocena je potem vaša ocena – vi pa ste svojo šolsko obveznost opravili že pred leti. Nikakor ne popustite besedam »če pa ne znam«. Pomagajte mu, kadar boste videli, da se bo sam potrudil, in kadar boste presodili, da mu res ne gre. Seveda se bo temu upiral, ker se mu zdi bolj preprosto, da sedite zraven in mu skoraj narekujete odgovore.

Nikar se mu ne opravičujte za nekaj, kar ni vaša obveznost – in pripravljanje torbe v petem razredu to nikakor ni. Opravičiti bi se moral on vam, saj je on »zamočil«. Udobno se mu zdi preložiti skrb za šolsko delo na vas – pa še grešnega kozla ima.

Tudi to, da besno iščete podatke pri sošolcih, ne spada v vaš »opis del in nalog«. S sošolci naj se poveže sam, to zmore.

Skrb za šolo je otrokova odgovornost, vaša odgovornost pa sta nadzor in občasna pomoč

Res je, da nekateri otroci izredno hitro sami poskrbijo za svoje obveznosti, drugi pa se celo večnost zanašajo na pomoč staršev in so od nje odvisni. Na začetku šolanja je pomoč staršev nujna in precej konkretna. Z vsakim višjim razredom se neposredna pomoč (pregled torbe, nadzor nad učenjem in opravljanjem domačih nalog) zmanjšuje, ostajata pa še posredna kontrola in občasno preverjanje.

Pri vas je čedalje več dela s sinom in ne čedalje manj, kar naj bi bil razvojni cilj. Skrb za šolsko delo je njegova stvar, vi mu lahko le pomagate. Vašo vlogo vidim predvsem pri uvajanju strategij, kako naj se loti dela, kako naj se sooči s posameznim problemom, kako naj uskladi svoje obveznosti.

Od stalnega sedenja ob njem preidite na občasno pomoč in pregled končnega izdelka. Če boste otroku vcepili dobre učne navade, v višjih razredih ne bo potreboval vaše pomoči vsak dan.

Presodite, kdaj res potrebuje pomoč in kdaj se mu samo ne ljubi

Ne pustite se izkoriščati. Poskušajte se držati nekaterih smernic, da sinu privzgojite večji občutek odgovornosti. Najprej ga pustite, da se dela loti sam, in pri tem vztrajajte. Vaša pomoč naj ne bo več stalna, niti ne sme biti samoumevna. Ne rešujte nalog – skušajte ga s podvprašanji pripraviti do tega, da bo sam našel rešitev.

Odgovornost za domače naloge je njegova, in če je ne bo imel, naj za to občuti posledice, tako v šoli kot doma. V šoli se bo pogovoril z učiteljem ali učiteljico, doma pa ob obvestilu o manjkajočih nalogah uvedite kakšno logično posledico, morda odvzem kakšnega privilegija.

Vajeti so vam ušle iz rok

Verjamem, da je fant bister, in prav zaradi tega je nujno, da ga »odstavite«. Da, prav ste prebrali – »odstavite« ga od svoje pretirane skrbi, da mu uredite prav vse, kar je nujno za šolo. Seveda ne mislim, da ga zdaj kar pustite vnemar, nikakor ne. Ampak potegnite črto med tem, kaj je zanj dobro in kaj mu samo prija ter je potuha razvoju njegove samostojnosti. To njegovo pasivno čakanje na vas prav gotovo je.

Kar delate, ni dobro ne za vas ne za vašega fanta. Spominja na lenivčka, ki varčuje z energijo, kar ne bi bilo nič slabega, če s tem ne bi zajedal vaše energije, o kateri pravite, da vam je zmanjkuje, kar vam popolnoma verjamem. Ko bosta naslednjič spet sedela skupaj, naj to ne bo zaradi učenja, temveč zaradi pogovora, kaj od njega v prihodnje pričakujete. Ampak najprej morate o tem prepričati sebe.

Srečno!