Ne zaradi zgodnjih prebujanj in prenatrpanega urnika, ne zaradi domačih nalog ali obveznosti, ampak zaradi vprašanj, ki se jim porajajo. Bo mojega otroka kdo zbadal ali z njim grdo ravnal? Bo on nekoga zbadal ali z njim grdo ravnal? Bo samo stal in gledal, medtem ko bodo drugi otroci zbadali kakšnega drugega otroka?

Dejstvo je, da so lahko otroci še kako kruti in da je maltretiranje resna težava, s katero se tudi strokovnjaki pogosto ne znajo spopasti. Če se spomnite svojih šolskih dni, vam bo gotovo v misli prišel kakšen učenec, ki je vedno maltretiral druge. Vseeno pa se boste najprej spomnili tistega majhnega otroka, iz katerega so se vedno norčevali. Mogoče ste se tudi sami kruto vedli do nekoga in danes ne razumete, zakaj ste se tako obnašali. Kaj lahko starši glede tega naredimo in v čem lahko otroka podučimo?

Otroku priznajte, da je žrtev

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Pristna družinska sreča Roberta Korošca in Nine Rakovec

Robert Korošec in Nina Rakovec rada obujata spomine na svoje začetke in o tem pripovedujeta tudi svojima otrokoma.

Otroci, ki so zaradi nečesa drugačni, pa čeprav lahko gre za banalno podrobnost, so običajno tarča vrstniškega zbadanja, maltretiranja ali ustrahovanja. Ko se z otrokom pogovarjate, najdite lep način komunikacije, ki ne bo ranil otrokove individualnosti ali mu dodatno naložil občutka, da z njim nekaj ni v redu. Vsi pogovori bi morali iti v smeri samosprejemanja in poudarjanja, da je takšen, kakršen je, edinstven, tako kot vsi drugi ljudje na svetu. Če bi bili vsi enaki, bi bil svet dolgočasen. Ko otroku daste vedeti, da verjamete, da je žrtev in da obstaja problem, mu morate pomagati razviti dovolj samozaupanja, da se postavi zase pred tistim, ki ga nadleguje. Izgradnja samozaupanja lahko vključuje tudi reševanje problema, ki je vzrok za zbadanje, če je ta rešljiv. Otroku morate pomagati razviti socialne veščine – da se ne bi bal povedati tistega, kar ga moti, da se nauči prepoznati neverbalne znake v komunikaciji, da se nauči povezati z otroki, ki so do njega prijazni in podobno. Pri vsem tem vam lahko pomaga otroški psiholog ali socialni pedagog.

Prepiri so sprejemljivi, napadi niso

Normalno je, da se otroci med seboj tudi kdaj skregajo. Posamezne epizode, kot je primer, da otroka ne pokličejo na rojstni dan, ni nujno znak maltretiranja. Maltretiranje boste najbolje prepoznali po naslednjih značilnih lastnostih: to je namerno vedenje, ki se ponavlja, je ponižujoče za žrtev, ki je prizadeta, in izhaja iz neravnovesja moči med posamezniki ali skupinami otrok.

Otroka naučite asertivnega vedenja

Če pride vaš otrok iz šole domov potrt, jokav, prestrašen, noče v šolo, je tih, popušča pri ocenah ali obveznostih, prihaja domov brez svojih stvari, ima modrice, kaže znake vznemirjenosti in depresije, je mogoče, da ga vrstniki zbadajo ali celo maltretirajo do te mere, da je popolnoma izgubljen.

Asertivnost je veščina, ki nam omogoča, da si izbojujemo svoje pravice, in zagotavlja, da se naše mnenje in občutki upoštevajo, pri tem pa se ne kršijo pravice drugih. Asertivno vedenje vključuje: jasno izražanje obnašanja, ki nas moti. Pojasnjevanje razloga, zaradi katerega nas to obnašanje moti (izražanje lastnega mnenja, občutka in/ali posledice tega obnašanja). V praksi to poteka takole: ko se neki vrstnik zapiči v vašega otroka, bi si ta moral vzeti sekundo ali dve premora, globoko vdahniti, pogledati »napadalca« v oči in reči: »Prosim, prenehaj to početi. Moti me, ko me žališ.« Nato pa se obrniti in oditi stran. Druga metoda je, da se otrok obrne in preprosto nasmehne z nekoliko posmeha in odide. S tem daje tistemu, ki ga žali, vedeti, da so njegove »šale« tako nesmiselne, da ne želi zapravljati svojega časa zanje niti jih resno jemati. Nadlegovalec pričakuje strah oziroma odziv žrtve, ki bi potrdila njegovo premoč. Če se žrtev obnaša ravno nasprotno, bo motiv za maltretiranje sčasoma izginil. Asertivno vedenje lahko pri nadlegovalcu vzbudi agresivnost. Če pride do fizičnega napada, otroka naučite, naj ne vrača udarca, ampak naj se zaščiti tako, da gre po pomoč k odrasli osebi – učiteljici.

Nikoli z agresijo nad agresijo

Če otroka naučimo, da se proti agresiji bori z agresijo, se mu bo to gotovo maščevalo. Tisti, ki maltretira, bo izzival svojo žrtev, in če bo ta odvrnila z udarcem po nosu, glavi ali hrbtu, bo avtomatično izginila jasna meja med njima. Kdor maltretira, bo gotovo izkoristil priložnost, da bo zatožil, in na koncu boste imeli situacijo »on je začel prvi«, ki se bo ubadala samo s tem ločenim incidentom, ki bo vašega otroka izenačil z nekom, ki ga sistematično maltretira. Vaš otrok bi bil enako kaznovan, kar bi v njem izzvalo dodatno frustracijo, občutek nemoči in nerazumevanje, zakaj je kaznovan, če pa se je le branil. Nikakor vam ni v interesu izenačiti svojega otroka s tistim, ki maltretira.

Pomoč starejših

Najprej pohvalite otroka in mu dajte vedeti, da ste ponosni nanj, ker je poiskal pomoč in povedal, kaj se mu dogaja. Otrok potrebuje veliko poguma, da bi povedal, da ga nekdo maltretira. Poskusite se pogovoriti z razrednikom, učitelji, ravnateljem in šolskim psihologom ali pedagogom (če obstaja). Opogumite otroka, da sam poišče pomoč pri njih, če je v težavah. Dobro bi bilo, da ima otrok vsaj enega prijatelja, ki bo pazil nanj, in obratno, in ki bo lahko pripeljal pomoč, če stvari uidejo nadzoru.