A si spet poslušala poročila, me je zanimalo. Ne, to ne, ker ji krvni tlak zadnje čase dokaj niha. Se je pa pogovarjala z dobro znanko na koncu ulice, ki ima nasilnega zeta, menda kar pogostokrat žuga ženi in otrokom in včasih tudi kaj grdega stori. To je kreten, ne pa terorist, je komentiral cenjeni soprog. »Poslušaj, si ti kdaj znal narediti fračo?« ga je babica zvedavo vprašala.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

»Seveda, najboljšo fračo v vasi,« se je takoj našopiril. Vse obcestne svetilke je sistematično onesposobil.

Ne verjamem, je rekla babica, in to je bilo dovolj, da je cenjeni vse popoldne rogovil po svoji delavnici, skrivaj odžagal vejo na sosedovi vrbi in dvakrat skočil v trgovino »naredi si sam« na drugem koncu mesta. Zvečer je bila umetnina narejena. Potem je z baterijo iskal pravšnje kamne, kar v pometeni ulici z negovano travico za plotovi ni bilo povsem preprosto. A jih je našel dovolj, da je v nekaj poskusih sklatil žarnico na ulični svetilki in raztreščil šipo na sosedovi shrambi. Potem je strahopetno pribežal v hišo, saj se je od daleč zaslišala policijska sirena. Policisti so po vsem naselju iskali puško, s katero da neki terorist ogroža življenje nedolžnih državljanov. Cenjeni soprog je najprej nameraval s širokim nasmehom povedati, da je on zagrešil to nezaslišano pobalinstvo in da bo plačal škodo, a se je potuhnil, saj so stvari postajale kar preresne. Ljudje so se zbirali na cesti, eni so videli možakarja z brzostrelko in dolgo brado za osrednjim uličnim smetnjakom, drugi so opazili tipa s pištolo, čelado in brez brade, ki je plezal čez šolsko ograjo. Začel se je formirati ulični odbor za boj proti terorizmu, ki da bo dežural vse noči in varoval naša življenja s premoženjem vred. Za predsednika so določili cenjenega soproga, a se je ta zvijal kot presta, češ da je najbrž kakšen smrkavec s kamni preizkušal svoje moči. In res je sosed našel v svoji shrambi kamen. Nastajajoča ljudska straža pa se ni zmedla – začne se s kamni in konča z bombami, so rekli. Stražili bomo in pika. Saj nam bo oblast menda priskrbela kakšno orožje? S sekirami in grabljami, ki jih imamo po drvarnicah, najbrž ne bomo stopili terorizmu na rep!

Takole se dogovorimo, je rekel cenjeni, ves prepoten in s tresočim se glasom: »Če se zgodi še kaj, odbor bo, če ne, na vse skupaj pozabimo.« Tako je, so pribili policisti, ki očitno niso bili navdušeni nad konkurenčnim odborom proti terorizmu. Obljubili pa so, da se bo patrulja tu in tam zapeljala po naši ulici.

Ona je kriva, je bevsknil najdražji. Torej babica. Izginila je v svojo sobo, izginila pa je tudi frača, ki sem jo nameravala lastnoročno skuriti pod žarom. Nekaj dni je bil mir, potem pa se je nenadoma zaslišalo v garaži nekakšno pokanje. Planili smo dol; na steni je bila narisana velikanska tarča in vanjo je babica s fračo ciljala kamne. Ker da bo izza istega smetnjaka, kjer so »videli« terorista, streljala na nasilnega zeta svoje znanke takoj, ko bo spet koga namahal. Pa ona sploh ni edina borka proti nasilju, saj njegova tašča trenira pikado, njena soseda pa metanje plastičnih steklenic, napolnjenih s kisom za vlaganje. Ni hudič, ena ga bo že zadela.