Posesiven, sumničav in ljubosumen človek v sebi trpi, partner pa se v odnosu počuti vse bolj utesnjenega. Nič čudnega torej, da je ljubosumje eden najpomembnejših vzrokov za razpad razmerja. Še več: to silovito čustvo je celo glavni vzrok za umore na svetu.

SAMOURESNIČUJOČA PREROKBA

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Oddaja Riba, raca, rak se zaključuje

Žalostna novica za vse oboževalce oddaje Riba, raca, rak. Jutrišnja oddaja bo tudi zadnja. Ali se oddaja umika s sporeda?

Tanja, uspešna poslovna ženska pri štiridesetih, je bila prepričana, da ima njen mož Robert ljubezensko razmerje z drugo žensko. Njegovo zatrjevanje, da ni tako, ni zaleglo. Tanja je začela brskati po moževem telefonu in elektronski pošti, v času za malico pa je celo vohljala okoli njegove pisarne, upajoč, da ga bo ujela s kakšno privlačno sodelavko. Čeprav Tanja za svoje početje ni imela nobenega razloga ali dokaza, se je vedla vse bolj nerazumno. Obtoževala je Roberta, da se ji ne posveča dovolj, da ljubici gotovo kupuje nakit in oblačila ter da jo namerava zapustiti. Robert, ki je bil dotlej predan in vzoren mož, se je doma začel počutiti vse bolj utesnjeno. V pisarni je ostajal vse dlje, po službi pa je vse pogosteje zašel še na kozarček s sodelavci. »Zaradi Tanje sem se počutil krivega, četudi sem dobro vedel, da ne počnem nič narobe. Zaradi občutkov krivde, ki sem jih imel, sem postajal vse bolj zagrenjen in jezen nanjo,« mi je pripovedoval. Na pijači po službi, ki se je zavlekla pozno v večer, je nekaj mesecev pozneje spoznal Saro. »Bila je vse, kar Tanja ni bila: neodgovorna, mlada in sproščena, predvsem pa sem se v njeni družbi zabaval, ne da bi moral paziti na vsako izrečeno misel, ki bi lahko bila narobe razumljena.« Robert, do grla sit svoje pretirano lastniške žene, se je s petnajst let mlajšo Saro zapletel v razmerje, ki je bilo krivo, da je njegov zakon razpadel. »Še vedno mislim, da je za konec najinega zakona kriva Tanja. Če me s svojim obnašanjem ne bi porinila v objem druge ženske, bi se verjetno postarala skupaj,« pripoveduje Robert.

POŠAST Z MNOGIMI OBRAZI

Zelenooka pošast, kot ljubosumje v Othellu imenuje Shakespeare, ima mnogo obrazov. Dostikrat slišimo, da je sestavni del ljubezni, vendar ima s slednjo zelo malo skupnega. Bolj kot dokaz ljubezni je ljubosumje znak občutkov manjvrednosti, negotovosti in strahu pred izgubo ljubljene osebe, ki si jo lastimo. Ljubosumje poznajo vse kulture in narodi. Biološko usmerjeni psiholog David Buss v svojem delu Nevarna strast piše, da se je ljubosumje razvilo kot obrambni mehanizem za zaščito interesov. Naši predniki, ki so odgnali tekmece, so imeli boljše možnosti za preživetje svojih genov. Psihologi in psihoanalitiki ljubosumje vidijo kot znak globoke negotovosti in osebnostnih motenj. K ljubosumju naj bi bili bolj nagnjeni posamezniki, ki so nevrotične osebnosti, nagnjeni k depresiji in ljudje s slabo samopodobo. Dostikrat za ljubosumje ni nobene konkretne podlage. Posameznik se tako spoprijema s svojimi strahovi, da se partnerju ne zdi več dovolj privlačen in zanimiv, da si ne zasluži več njegove ljubezni ali da bi se partner znašel tudi brez njega. Kako uničevalna je moč ljubosumja, razkriva podatek, da se zaradi tega čustva zgodi največ umorov na svetu, več kot zaradi denarja, maščevanja ali alkohola in drog. 

Tisti, ki je ljubosumen, ni nikoli ljubosumen na to, kar vidi. Kar si predstavlja, je povsem dovolj.

ŽIVLJENJE Z LJUBOSUMNEŽEM 

Meto je Jan osvojil z deškim šarmom in zabavnim značajem, kmalu po selitvi v skupni dom pa se je njeno življenje začelo spreminjati v pekel. Vedno ko se je zvečer v mestu zabavala s prijateljicami, je doma sledila inkvizicija. »Sprva se mi je zdelo srčkano, na koncu pa sem se ga že bala,« pripoveduje. »Jan je trpel še bistveno bolj od mene. Ves čas se mu je zdelo, da ga bom zapustila zaradi nekoga, ki bo dovolj dober zame. Bil je namreč prepričan, da sem predobra zanj,« pravi. Meta je ljubosumnega partnerja zapustila nekega večera, ko je ugotovila, da ji je sledil v nočni bar, kjer se je zabavala s prijateljicami: »Ugotovila sem, da si ne želim prihodnosti s človekom, ki mi ne zaupa. S tako osebo si nisem želela ustvariti družine.« Življenje z ljubosumnežem je podobno hoji po tanki vrvi, razpeti nad prepadom. Vsak najmanjši razlog je dovolj dober za nov napad in obtoževanje. Najboljša rešitev, se strinjajo psihologi, je odkrit pogovor med partnerjema. Partnerju dovolite, da izrazi svoje strahove, in ga skušajte razumeti. Morda pomaga, če mu, kadar se sami odpravljate ven, razložite, kaj in s kom boste počeli. Pomaga lahko tudi vedenjsko kognitivna ali partnerska terapija. Če se stanje ne izboljša, boste morali srečo iskati drugje. Življenje s patološkim ljubosumnežem namreč ni pravljica s srečnim koncem, ampak spominja na plavanje z mlinskim kamnom, obešenim okrog vratu.

ZADIHAJTE S POLNIMI PLJUČI

Ste vi tisti, ki pogledujete na uro, kadar gre partner na pivo s prijatelji? Ga po tekmi še eno uro zaslišujete, kdo vse je bil zraven in zakaj je tako dolgo trajala? Vas skrbi, da partnerju niste več zanimivi, in sumničavo opazujete vse ženske v njegovi bližini? Strah pred izgubo partnerja in občutki negotovosti prinašajo občutke ogroženosti in zavrženosti, ki se mešajo z dvomom, strahom, jezo in občutkom, da smo bili izdani. Skušajta se odkrito pogovoriti, pomaga pa vam lahko tudi obisk psihoterapevta. Negativnih občutkov ne stresajte na partnerja in jih ne zadržujte v sebi. Če jih ne boste ustrezno predelali, lahko vodijo v tesnobnost, nemir in depresijo. Ugotovite, kaj se skriva za vašimi posesivnimi izpadi. Ste bili v otroštvu dovolj ljubljeni? Vas je zaznamovala nesrečna ljubezen v preteklosti? Pomaga tudi, če kaj storite za boljšo samopodobo. Če se počutite neprivlačni, obiščite frizerja, najljubši butik ali telovadnico. Samozavestni boste srečnejši, kar bo koristilo tudi vašemu razmerju. Brez dušečih občutkov ljubosumja se boste počutili svobodnejše in lahko boste zadihali s polnimi pljuči.

Žal pri negativnih občutkih, ki jih prinaša ljubosumje, prav nič ne pomaga, da zanje ni nobenih realnih temeljev. Kot je zapisal Jacinto Benavente: »Tisti, ki je ljubosumen, ni nikoli ljubosumen na to, kar vidi. Kar si predstavlja, je povsem dovolj.«