In prav situacija, v kateri nam naša najboljša prijateljica zaupa neko svojo težavo, lahko postane problematična.

Iskrenost ali iskanje pomoči?
Ko nekdo, ki nam je blizu, pripoveduje o svojih težavah, ne smemo takoj predvidevati, da išče našo pomoč za rešitev svoje težave. Včasih ljudje govorijo o svojih problemih zato, da z nekom delijo težave, ki jih mučijo, ne zato, da bi jim ta pomagal težave rešiti. Tipična je situacija (in nesporazum), ko žena pride domov in možu pripoveduje o težavah, ki jih ima s sodelavkami v službi, mož pa ji takoj in odločno deli nasvete, kako naj jih reši. Ona pa si želi le, da ji mož prisluhne, zato zavrača nasvete, on se ob tem čuti nemočnega in žene prihodnjič v podobni situaciji noče niti poslušati. Pomembno je torej, da se vprašamo, ali si oseba, ki nam zaupa svoje težave, te iskreno želi deliti z nami ali pa v resnici želi, da ji pri reševanju njenih problemov res pomagamo. Če nismo prepričani, za kaj gre, je najbolj preprosto, da jo kar vprašamo.

»Da, toda …«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Tekmovalec slovenskega MasterChefa prvič postal očka

Žiga Škvorc, ki je v deveti sezoni oddaje MasterChef Slovenija osvojil tretje mesto, je pred dobrim tednom dni prvič postal očka.

Včasih ljudje od nas resnično pričakujejo pomoč pri reševanju neke težave, ko pa poskušamo pomagati, začnejo nezavedno dokazovati, da naši predlogi rešitev niso dobri. V takih primerih večkrat rečejo: »Ja, povsem prav imaš, tudi sama sem razmišljala o tem, toda to ni mogoče zaradi …« Ko nekajkrat to ponovijo, nam v resnici sporočajo, da naši predlogi niso izvedljivi, da so oni te rešitve že preizkušali, pa niso bile uspešne.

Izjave tipa »Da, toda …« so znak, da človek v resnici noče rešiti težave. Pogosto je to zato, ker so v konfliktu interesov: po eni strani problem resnično želijo rešiti, po drugi pa je zanje nesprejemljivo, da bi jim nekdo drug rešil problem, ki ga sami niso uspeli rešiti. Če bi sprejeli, da je problem rešljiv, bi o sebi mislili, da so nesposobni in neumni, če pa sami sebi dokažejo, da problem ni rešljiv, saj ga tudi drugi ne morejo in ne znajo rešiti, težava sicer ostane, a ohranjajo svoje dostojanstvo in pozitivno sliko o sebi in svojih sposobnostih.

Igra reševanja
Odgovori tipa »Da, toda …« so lahko znak, da smo se znašli v vlogi 'rešitelja' in da smo v psihološki igri, ki jo igramo, prevzeli vlogo reševanja drugega. Toda vlogo rešitelja prevzamemo, ko ponujamo pomoč ljudem, ki zanjo niso prosili, ali ko dajemo pomoč, za katero nismo usposobljeni.

Odgovor tipa »Da, toda …« je lahko tudi znak, da oseba, ki igra vlogo žrtve, namesto da bi sprejela odgovornost za lastno negativno situacijo in nekaj spremenila pri sebi, krivdo za svoje težave pripisuje nekomu tretjemu ali višji sili. Taka žrtev išče rešitelja, ki jo bo razumel in jo podpiral (ne pa rešitve težav).

Psihološka teorija, ki ji pravimo transakcijska analiza, razlikuje med resnično pomočjo drugemu in dramskim ali igranim 'reševanjem'. Ključ za razumevanje te drame oziroma psihološke igre je razumevanje trikotnika med žrtvijo, reševalcem in preganjalcem.

Je dober namen najpomembnejši?

Mnogi opravičujejo svoje 'reševanje' drugih z lastnimi dobrimi nameni. Gotovo ste že slišali rek pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Ko nekomu svetujemo ali mu skušamo pomagati, se predvideva, da imamo dobre namene. Vemo pa, da sam dober namen ni dovolj, da bi bila komunikacija dobra in učinkovita. Upoštevati je treba tudi, kako komunikacija vpliva na drugega. Veliko je ljudi, ki so prepričani, da je njihov način komuniciranja povsem v redu, pa tudi če je bil grob in neprimeren, pomembno je, da je bil njihov namen dober. Ko jim drugi na primer zameri neprimeren način komuniciranja, kritiko zavračajo in se izgovarjajo na svoje dobre namere.

Ljudje pogosto igrajo vlogo rešitelja, tako da drugim ponujajo pomoč, ki je ti niso pričakovali ali prosili zanjo, svetujejo, čeprav za nasvete niso bili zaprošeni, poučujejo ljudi, ki njihovega znanja nočejo in ne potrebujejo. Pri taki interakciji se seveda neizogibno zgodi, da žrtev osebe, ki mu na tak način hoče pomagati, ne dojema kot rešitelja, kot nekoga, ki mu nudi pomoč, pač pa kot preganjalca, sebe pa kot žrtev. In tako žrtev odkrito ali prikrito zavrača pomoč in noče biti 'rešena'.

Najboljši način, kako se v vsakdanjem življenju izognemo vlogi rešitelja, je, da odraslo osebo, ki ji želimo pomagati ali usmeriti njeno pozornost na neki drug vidik težave, vedno vprašamo za dovoljenje ali soglasje za to. Naredimo neke vrste mali psihološki dogovor, ki zagotavlja, da naša ponudba pomoči ni 'na silo'.

Druga oblika 'reševanja' pa je, ko oseba, ki pomoč nudi, ni dovolj usposobljena zanjo in tako 'pomoč' problem, namesto da bi ga zmanjšala, poveča. Tipičen primer za to so ljudje, ki 'se spoznajo' na medicino in takoj drugim, ki imajo kakšne zdravstvene težave, ponujajo zdravila, nasvete, terapije. Iz izkušenj pa vemo, da se odlašanje pri iskanju usposobljene in strokovne pomoči lahko tragično konča in človek, ki je sprejel 'pomoč' rešitelja, resnično postane njegova žrtev, kar ga iz vloge rešitelja spremeni v vlogo preganjalca.

Če se želimo v intimnih odnosih izogniti vlogi rešitelja, žrtve in preganjalca, se moramo naučiti, da dobri nameni niso dovolj. Ponuditi moramo le tisto pomoč, za katero smo usposobljeni, in samo takrat, ko nas zanjo prosijo ali se oseba, ki ji pomagamo, s tem strinja.