Izlet na Šmarno goro, kjer je nevede domov odnesla drobnega okuženega klopa, bi se lahko končal še bolj tragično. Od takrat se Barbara Repnik iz Zapog klopov še kako boji, saj ji je eden prinesel borelijo in jo za nekaj časa priklenil na invalidski voziček. Na drugi strani pa so se ji odprle oči glede tega, kaj je v življenju res pomembno.

Spominja se, kot bi bilo včeraj. Na družinskem izletu na Šmarno goro je opazila na roki prisesanega klopa, ki jo je že srbel. "Mož mi ga je odstranil in dobro vem, kako sem mu rekla, naj ga pohodi, ker je mogoče okužen. Ko sem pozneje razmišljala za nazaj, sem se spomnila, da sem se že ob vzponu počutila slabo. Bolela me je glava," je pogovor začela 38-letna Barbara. Čez nekaj dni so pri sorodnikih, bilo je maja 2005, spravljali seno in teta ji je že takrat rekla, da ima gotovo borelijo, saj ima značilne koncentrične kroge. K zdravniku se človek težko spravi, zato je šla Barbara najprej domov. Nato jo je začelo skrbeti in najedati njeno prepričanje, češ, saj bo vse v redu.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Blaž Švab o prvem božiču z dvema otrokoma

Partnerica Blaža Švaba se je vrnila na delo, zato je december za glasbenika še toliko bolj pester. Kakšni pa bodo prazniki z dvema otrokoma?

Vendarle k zdravniku

Rdečina z značilnim koncentričnim krogom je edina značilna bolezenska sprememba ob okužbi, ki pa po nekaj dneh izgine. Ob okužbi se lahko pojavijo še vročina, močno potenje, zlasti ponoči, vrtoglavica, glavoboli, bolečine v mišicah in izrazita utrujenost. Vse to je Barbara imela. A obisk zdravnika ni pokazal na to bolezen. Predpisali so ji antibiotike, zdravnica pa ji je zagotovila, da gre verjetno za neko bakterijo in da naj lepo doma počiva. Tudi sicer se borelioza v prvi fazi lahko zdravi z antibiotiki. A počivanje v dnevni sobi in jemanje antibiotikov nista Barbari prinesla nobenega olajšanja. "Pravzaprav je bilo prav strašljivo. Iz ure v uro slabše. Vročina je rasla, bolela me je vsaka okončina, glava, celo notranji organi. Takrat sem se kar malo prestrašila." Zaskrbljeni mož Matjaž jo je nemudoma peljal na ljubljansko urgenco, kjer je z veliko težavo čakala na pregled in nato še na izvide. Bila je obupana.

Sprejem na oddelku

Pa je le šla še tretjič k zdravnici, saj se stanje ni boljšalo, ampak slabšalo. Naštela je vse tiste simptome, ki so značilni za to okužbo: znaki artritisa, ki se ponavljajoče pojavljajo z obdobji otekanja, in bolečine v nekaterih večjih sklepih, predvsem kolenih. Del bolnikov ima lahko dolgotrajne težave s koleni. Glavoboli, vrtoglavice, poslabšanje spomina, poslabšana zbranost, nespečnost, utrujenost, razdražljivost, znojenje, pa tudi bolečine, kjer potekajo živci, v mišicah, mravljinci, vnetje obraznega živca. Od organov borelija prizadene predvsem živčni sistem, pogosto pa tudi sklepe, srce, oči, ledvica, jetra.

Šele po moževi prošnji ji je zdravnica napisala napotnico za infekcijsko kliniko, tam pa so jo takoj sprejeli in jo celo okarali, kje je hodila toliko časa. Njen vrat je bil že povsem trd. Sledila je punkcija in povsem mirno ležanje na bolniški postelji. "Dobivala sem infuzije in ležala in ležala. Potem sem nenadoma ugotovila, da ne morem hoditi. Noge me niso več držale. Pristala sem celo na vozičku. Tako sem si želela domov, doma pa … komaj sem prišla v hišo in se premikala le s pomočjo bergel, otroci pa so me nemočno opazovali," se s solznimi očmi spominja Barbara.

Srečanje z zdravilcem

Vrnitev v bolnišnico, spet analgetiki proti bolečini, ki se je selila po telesu kot mrzel zimski veter. Ker njeni simptomi menda niso bili značilni, so se na infekcijski kliniki odločili, da jo preselijo na ortopedijo. Tam jo je čakala boleča fizioterapija in raztegovanje hrbtenice s pomočjo uteži, zaradi česar, pravi naša sogovornica, je bila povsem prepotena od bolečin. Potem je morala še na nevrologijo, kjer je morala ponoči bedeti, da je podnevi spala in so ji v tem času naredili potrebne teste. Ugotovili so posledice na živčevju. Pa so jo poslali domov, kjer je sledil le obup, saj je bila brez moči. Naključje je hotelo, da jo je obiskal znanec in ji svetoval srečanje s Francem Kočarjem, ki ji je še danes ostalo v spominu. Če je v avto prišla z veliko težavo, je potem po navodil Franca prišla celo po stopnicah. In potem je šlo samo navzgor.

Zdravil jo je na osnovi akupunkturnih točk, ji dal neke napitke in jo naročil za sedem obiskov. Na voljo ji je bil 24 ur na dan. Po pol leta bolniškega dopusta je Barbara spet prihajala k sebi. In takrat se je odločila. Da bo v življenju skušala izpolniti kakšno željo tudi sebi. Leta 2007 se je vpisala na Srednjo frizersko šolo v Kranju, kar si je želela že od nekdaj. To je bil izjemen korak in naredila ga je predvsem zase. Počutila se je odlično.