MLEKO IN ENOLIČNOST HRANE

Mleko mora biti vključeno v prehrano zdravega otroka. Vsaj do šestega meseca naj dojenček pije materino mleko. Če dojenje ni mogoče, otroku dajemo t. i. prilagojeno mleko, ki je pripravljeno iz kravjega, a s posebnimi postopki po sestavi čim bolj prilagojeno materinemu. Uvajanje čistega kravjega mleka naj bi bilo postopno, po šestem ali celo po dvanajstem mesecu. Znano je namreč, da je alergija na kravje mleko, poleg alergije na jajca, v obdobju dojenčka najpogostejša oblika alergij. V tem primeru ga moramo povsem izločiti iz prehrane in ga nadomestiti s t. i. hipoalergenimi vrstami mleka v prahu, ki jih predpiše zdravnik pediater – alergolog.

Ne smemo pozabiti, da je prvo leto otrokovega življenja najobčutljivejše obdobje rasti in razvoja. Kalorične potrebe zelo hitro naraščajo, saj otrok v dvanajstih mesecih zraste približno 25 cm in pridobi od 6 do 9 kg. Hkrati je to čas, ko se že začnejo pojavljati prve bolezni, ki lahko spremljajo otroka vse življenje – astma, celiakija, alergije – in jih pogosto pogojuje prav prehrana, čeprav igrajo pomembno vlogo tudi drugi alergeni.

Starši prepogosto mislijo, da je otrokova hrana enolična, zato jo skušajo popestriti s svojimi jedmi, a jih otrok ne potrebuje in jih ne bi pogrešal, če ga nanje ne bi navadili (npr. konzervirana hrana, slaščice, gobe). Vedeti moramo, da otrokov okus še ni izostren in je popolnoma zadovoljen z okusom mleka, neslanih juh in zelenjavnih kašic. Na vse preostale okuse ga postopno privajamo odrasli.

VITAMINI IN MINERALI TER URNIK OBROKOV

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Seveda ne smemo pozabiti, da moramo v prvih mesecih življenja poskrbeti za zadostitev potrebe po vitaminih. Za normalen razvoj in rast kosti je pomemben predvsem vitamin D. Poleg pomanjkanja vitamina D se lahko pojavi v obdobju dojenčka še pomanjkanje železa. Če je prisotno, otrok prejema železov preparat v obliki kapljic. Železa v obliki tablet v zgodnjem otroškem obdobju ne predpisujemo, saj so bili opisani primeri, ko je otroku tableta železa zdrknila v požiralnik in močno okvarila pljuča.

V prvih mesecih se še vzpostavlja ritem prehranjevanja in predvsem dojeni otroci potrebujejo obrok hrane tudi na dve uri in pol. Proti koncu prvega leta se že izoblikuje urnik z zajtrkom, kosilom, večerjo in eno ali dvema manjšima malicama, ki naj bi se ohranil za vse življenje. Vendar vemo, da se otroci tudi v tem ritmu kmalu prilagodijo odraslim; tako se idealni urnik včasih poruši že v predšolskem obdobju. Številni otroci govorijo, da zjutraj (razen manjših prigrizkov) ne jedo, šele proti večeru zaužijejo obilen obrok, ki mu sledijo prigrizki pred televizijo.

V drugem letu družina navadno še spoštuje pravilen ritem prehranjevanja. Telesne kalorične potrebe se že začno zmanjševati, saj je počasnejša tudi otrokova rast. V drugem letu bo sicer še zrasel 12 cm, a počasneje pridobival na telesni teži. Starši pogosto opažajo, da otroka hrana ne zanima, saj ga odtegne od igre ali raziskovanja okolice. Če vztrajajo pri strogo začrtanem urniku hranjenja, lahko sprožijo pravo uporništvo. Zato morajo biti starši na spremembe pripravljeni in vztrajni, da poiščejo otroku tako čas za igro, kot prehrano. Nikar ne skušamo otroka loviti z grižljaji med legokockami, ali pa z listanjem knjigic med obrokom. Otrok bo kmalu pričakoval, da se lahko zabava in igra tudi pri mizi in kaj kmalu bo družinsko kosilo postalo prava mora.

V DRUGEM LETU STAROSTI

Otrok začne tudi sam izbirati hrano. Določena živila lahko celo zavrača – dobro znan zgled je denimo špinača ali pa paradižnik, sir. Vzrok za to leži v preprosti razlagi: morda mu ni všeč oblika hrane, njen vonj ali okus, ali pa se zgleduje po katerem od vrstnikov.

V zgodnjem otroštvu včasih starši s presenečenjem opazijo, da malček več dni zapored zahteva le določeno jed, čez teden ali dva pa je sploh ne mara več. To je tudi čas, ko se začnejo otroci sami hraniti, kar se navadno konča s popacanimi oblačili in umazanim pohištvom. Zdaj je trenutek, da otroku previdno vlijemo samozavest in ga naučimo osnov preprostega bontona. Vsekakor se moramo upreti razvadam, kot je na primer pitje po steklenički, ko otroka položimo v posteljico. Pa ne le zaradi kariesa in vnetij dlesni, ampak tudi zato, ker bo otročka steklenička spremljala vsako noč in kmalu bo nočno bujenje in zahtevanje še ene stekleničke motilo ritem spanja ne samo malčka, ampak tudi staršev in sorojencev.

Obroki hrane po prvem letu starosti morajo prav tako vsebovati vse tri osnovne skupine živil: kakovostne rastlinske in živalske maščobe, visokokakovostne beljakovine (mleko in mlečni izdelki, jajčni beljak, meso in mesni izdelki, enako kot visokokakovostne beljakovine, ki jih najdemo v rastlinski hrani – kruh, testenine, soja, pa tudi stročnice …) in ogljikove hidrate, kjer pa posegamo po sestavljenih ogljikovih hidratih in nikakor ne po slaščicah ali slanih prigrizkih in močno oslajenih napitkih.

IZBOR HRANE

Izbirajmo hrano, bogato z vitamini, sveže sadje in zelenjavo; navadimo otroka na okus črnega kruha in na obrok z ovsenimi kosmiči ali otrobi. Mleko in mlečni izdelki so še vedno pomembni; otrok naj jih dobi vsaj dvakrat na dan kot mleko, mlečni napitek ali mlečni izdelek. Poleti bo tudi mlečni sladoled dobrodošla sprememba, ki jo imajo otroci nadvse radi. A izberimo osnovne okuse – mlečni sladoled z dodatki vanilje ali koščki čokolade.

Vedno znova se pojavlja vprašanje, ali naj otroku dajemo polnomastno ali posneto mleko. Temeljno pravilo je, da do drugega leta ne uvajamo nikakršnih dietetičnih živil; v tej starosti se zanje odločimo le, če je to zdravstveno nujno. V prvih dveh letih življenja torej segajmo po običajnih mlečnih izdelkih; pozneje pa otrok ob raznovrstni uravnoteženi prehrani ne bo trpel nobenega pomanjkanja, tudi če bo dobival mleko z 1,6 % maščob. Enako ne bo narobe, če bomo v prehrani nadaljevali s polnomastnim mlekom s 3,5 % maščobe. Več bomo dosegli, če bomo izbrali pust sir, se odrekli majonezi na kruhu in ocvrti hrani ter proizvodom hitre prehrane.

Če želimo, da bo otrok hrano pojedel, mu mora ugajati tudi na pogled. Za obrok si moramo vedno vzeti čas, saj je del dneva, ki ga družina preživi v prijetnem razgovoru ob mizi, brez motečih dejavnikov, na primer televizije. Le tako bomo tudi otroku vzbudili občutek, da je obrok nekaj prijetnega, ne pa moteče pretrganje igranja.

MAMI, ČOKOLADO BI!

Poleg glavnih obrokov damo otrokom še eno ali dve malici. Ponudimo jim na primer razredčen pomarančni sok ali drugo naravno pijačo – najraje kar vodo iz pipe, sadje, jogurt, kruh. Izogibati se moramo zlasti slaščicam, ki so vse prepogosto priročna tolažba ali nagrada, na voljo na vsakem koraku.

V sodobnem svetu poraba čokolade in drugih slaščic nenehno narašča, saj so cenovno zelo dostopne. Otroci lahko kmalu zahtevajo slaščice kot nadomestilo za redne obroke – znana je posebna oblika vegetarijanstva, ki temelji zgolj na uživanju slaščic. Ker imajo slaščice veliko kalorij, vodijo v čezmerno telesno težo. Tudi pri nas žal niso več redkost otroci, ki pri treh letih tehtajo več kot 30 kg, ob vstopu v šolo 50 kg in že v osnovni šoli presežejo 100 kg.