Mirno lahko napišemo, da je del vsakdanjika, da nam ljudje lažejo ali pa da mi lažemo drugim. Ljudje se za laž odločijo takrat, ko menijo, da bodo z njo najlažje in najhitreje dosegli svoj cilj. Verjamejo, da z resnico cilja ne bi dosegli ali pa bi si vsaj možnosti za to močno zmanjšali. Prepričani so torej, da morajo svoj cilj pred osebo, ki ji lažejo, skriti.

Kaj je in kaj ni laž

Laganje je, ko nekdo pripoveduje zgodbo, za katero ve, da ni resnična, a zanjo zatrjuje, da je. Razlikovati pa je treba laž od prikrivanja. Pri enem in drugem gre sicer res za neiskrenost ali natančneje za zavajanje, a je med njima pomembna razlika. Prikrivanje pomeni, da nekdo zataji neki pomemben del stvarnosti, da bi drugemu prikazal njeno napačno sliko. Tako je prikrivanje pasivno početje, laganje pa aktivno. Večina meni, da je prikrivanje veliko manjši prekršek kot laganje, zato se odločijo, da nečesa pač ne bodo povedali, tudi takrat, ko sicer ne mislijo lagati.

Laganje je treba ločiti od govorjenja neresnice. Bistvo laganja je namreč zavestna namera, da nekoga prevaraš. Ko pa nekdo od nekoga sliši napačno informacijo in jo posreduje nekomu tretjemu, prepričan, da govori resnico, potem ne gre za laž. Zato reči nekomu, da ne govori resnice, ni žalitev. Ko pa nekomu rečeš, da laže, to pomeni, da si prepričan, da to počne namerno.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Proč z glivicami!

Glivično obolenje nohtov je neprijeten problem. Glivice nastanejo v toplem in vlažnem okolju, zato se izogibajte bosi hoji okoli bazenov in v javnih kabinah za prhanje.

Ljudje včasih zaradi delovanja različnih psiholoških mehanizmov izkrivljeno doživljajo stvarnost. Lahko se na primer napačno spominjajo neke situacije v ne tako davni preteklosti, njihov spomin je izkrivljen in, tudi če ne govorijo resnice, ne lažejo, saj zares verjamejo v to, kar govorijo. Čeprav se ljudje, ki jih ujamemo pri laganju, pogosto opravičujejo, češ da gre za 'nezavedne laži', je treba vedeti, da je laganje vedno zavestno dejanje.

Kako prepoznamo laž?

Nekateri ljudje lažejo tako, da hitro opazimo, da nekaj ni v redu. Laganje je zahteven intelektualni proces, saj mora človek lažnivo zgodbo pripovedovati tako, da bo logična in verjetna, da bo vsebovala tudi tisto, kar človek, ki mu zgodbo pripovedujemo, že ve, pa tudi glas in druga neverbalna sporočila morajo biti usklajeni z zgodbo. Laganje je neke vrste igra, igra vlog. Nekateri ljudje jo obvladajo, večina pa ne in hitro imamo občutek, da nekaj ni v redu z zgodbo, ki nam jo pripovedujejo.

Ne gre za neke posebne znake, pač pa bolj za vznemirjenje in čustva, kot so strah in sram. Zato ne poznamo niti enega preverjenega načina, kako bi ugotovili, da nekdo laže, in zato tudi na sodiščih izsledki detektorja laži ne veljajo kot dokazno gradivo. Če je nekdo profesionalni prevarant, to pomeni, da je zelo inteligenten, dober psiholog in izreden igralec. Take je izredno težko 'demaskirati' in spregledaš ga lahko šele, ko postaneš žrtev njegovih laži.

Kakšni so motivi za laganje?

Majhni otroci začnejo lagati zato, da bi se izognili kazni ali posledicam, za katere verjamejo, da bi jih doletele, če bi starši odkrili resnico. Tudi odrasli pogosto lažejo zato, da bi se izognili negativnim posledicam svojih dejanj ali besed. Takim lažem pravimo egoistične laži.

Včasih otroci pa tudi odrasli mislijo, da je laž dobra za druge, koristna. Lažejo zato, da drugim ne bi bilo neprijetno ali hudo, če bi poznali resnico. Tako varujejo druge pred njihovimi neprijetnimi občutki. Tem lažem pravimo, da so altruistične, človekoljubne, laži iz usmiljenja ali sočutja.

Pri otrocih pogosto opazimo, da lažejo zato, da bi prevarali druge. Prepričani so, da je človek, ki je uspešno pretental druge, pameten, prevarani pa, da je izpadel neumen. Pri tej igri lažnivec = zmagovalec, prevarani pa zguba, skušajo dokazati, da so drugi neumni, oni pa pametni. Tem lažem pravimo laži iz superiornosti, večvrednosti.

Pogosto se kdo zlaže zato, da sebi pripisuje posebne pozitivne lastnosti, trdi na primer, da ima različne dragocenosti, da se druži z ljudmi, ki so pomembni in slavni. Takim lažem pravimo statusne laži, saj so povezane s poskusi osebe, da si s pomočjo laži ustvarja neki družben status. Predstavljajte si otroka, ki se počuti manjvrednega, ker ima neki drug otrok neko igračko. Pripovedovati začne, da ima tudi on doma enako ali še boljšo igračko. Ko odrastejo, poskušajo taki ljudje zbežati pred občutkom manjvrednosti, ki ga nosijo v sebi, tako, da lažejo o tem, kako pomembni so. Večji je njihov občutek manjvrednosti, večje so njihove laži.

Podobno je z ljudmi, ki menijo, da jih bodo drugi opazili in sprejeli le, če bodo igrali vlogo žrtve. Zato si izmišljajo srce parajoče zgodbe o svojem žalostnem otroštvu in preteklosti, da bi pri drugih vzbudili sočutje in usmiljenje. Njihov cilj je biti sprejet in prepričani so, da jih nihče ne bi sprejel, če bi bili taki, kakršni so v resnici.

Koristoljubne laži so laži, ki jih ljudje uporabljajo, da bi prišli do neke materialne ali nematerialne koristi. Laž uporabljajo kot orodje. V to skupino spadajo tudi profesionalni prevaranti in lopovi, ki poleg laži uporabljajo tudi druge taktike prevar.

Predstavljajo se na primer kot žrtve, ki potrebujejo denar, ali pa kot rešitelji, ki bodo z majhno denarno naložbo pomagali drugim, da bodo spremenili svoje življenje na bolje.

Zakaj ljudje lažejo tudi najbližjim?

Najpomembnejši in najpogostejši razlog je, da nočejo vznemirjati ljudi, ki so jim blizu. Na primer, dobra prijateljica kupi zelo drage čevlje, ki pa vam niso všeč. Kaj ji boste rekli? Morda drobno, nedolžno, prijateljsko laž, da ne bo razočarana?