Obiskala sva vzgojiteljico Ines Kristan Trampuš, ki je v teh časih, ko tako veliko govorimo o vzgoji otrok, ustvarila nekaj prav posebnega: varstvo predšolskih otrok po načelih valdorfske pedagogike, ki ga je poimenovala BOO-BOO. Seveda me je najprej zanimalo, od kod to malce nenavadno ime.

Zanimivo oziroma malce drugačno je pri njih uvajanje: otrok pride v varstvo najprej v družbi staršev, a popoldan, ko drugih otrok ni tam. Tam se malce poigra, spozna okolje, vidi, da se mama in vzgojiteljica dobro razumeta. Ko vzgojiteljica začuti, da bi otrok že lahko nekaj časa ostal samo v njeni družbi, gre mamica za nekaj časa stran in takrat se hitro vidi, kateri otroci so že pripravljeni ostati sami v družbi vzgojiteljice, ne da bi povprašali po mami.

"Moram poudariti, da se imena ne bere v angleški obliki, se pravi bu-bu, ampak kar po slovensko, bo bo, idejo pa smo dobili, ker predvsem mlajši otroci, ki v varstvu, morda v fazi uvajanja pogrešajo mamico, včasih povprašajo po njej. In kadar je kak malček vprašal, kdaj bo prišla njegova mamica, sem mu vedno dejala: 'Bo prišla, booo! Kmalu!' In od tod ime naše hiše, ki ima status domačega varstva predšolskih otrok. Žal uradno nismo vrtec, čeprav smo že trikrat oddali prošnjo, da bi to tudi postali, vendar lokacija ni predvidena v urbanističnem načrtu," nam že na začetku našega pogovora zaupa gospa Kristan Trampuš, ki še doda, da ima veliko željo, da bi postali pravi vrtec, in tudi išče lokacijo s tem namenom. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Takole bo spomin večen!

Fotografiranje otrok je poseben posel, ki ga med drugim obvlada Petra Nuzdorfer, fotografinja, ki se dobro zaveda, da je treba znati malčke dobro motivirati.

Zanimivo je, da za svoje varstvo pravzaprav nimajo nobene reklame, ampak gre glas o njih od ust do ust. In kaj najbolj prepriča starše, da otroke zaupajo v njeno skrb? "Naša prednost je zagotovo majhnost oziroma povezanost, ki se zaradi te majhnosti ustvari med otroki. Rekla bi, da se med njimi vsekakor ustvari nekakšna bratska oziroma sestrska povezanost oziroma da ostanejo prijatelji na daljši rok. Tudi starši se pogosto med seboj poznajo in so prijatelji, čeprav to seveda ni kriterij za vpis otroka k nam." S starši veliko sodelujejo in veseli jih, če so radovedni in veliko sprašujejo. Organizirajo starševske večere, kjer obravnavajo določena zanimiva področja, hkrati pa jim nudijo tudi praktične nasvete.

Zakaj so drugačni 

Gospa Ines je s srcem zares pri stvari, kar dokazuje s strastjo, ko pripoveduje o svojem delu: "Vsebine, s katerimi se ukvarjamo pri nas, smo napisali skupaj z gospo Paulo Miljevič in skupaj z njo smo zasnovali, kako bomo preživljali naš čas z otroki," nam pove in iz prve roke smo se prepričali, da je ta čas res nekaj posebnega. V tistih urah, ki smo jih preživeli med njimi, so otroci peli, plesali, se igrali, pekli kruh, uživali v kosilu in še marsikaj … In ko že omenjamo kosilo, moramo vsekakor omeniti, da se prehranjujejo po vegetarijanskih načelih in z ekološko pridelano hrano.

"Pri nas je že priprava hrane drugačna, saj otroci sodelujejo pri njej – pomagajo pri pripravah na kosilo, pobrišejo posodo … Hrana se ne kuha v ločeni kuhinji, tako da otroci ves čas nastajanja jedi doživljajo dražljaje, vonjajo hrano … Za nami stoji biološka kmetija Trampuš iz Metlike, od koder dobivamo sadje, domače marmelade, orehe, buče … Kot zanimivost naj povem, da imamo zajtrk vedno kuhan – po navadi imamo vsak dan kakšno drugo vrsto žitaric in različne vrste mleka," pripoveduje gospa Ines, ki pa vse skrbi za otroke ne prevzema sama.

V času, ki ga preživljata z otroki, se vzgojiteljici zavedata, da jih je treba pripraviti na življenje kot tako, in pri svojem delu z njimi imata vedno v mislih, kaj so tiste vsebine, ki jim bodo najbolj pomagale v življenju pozneje. "Vzgoja za življenje pri otroku razvija ustvarjalnost, motorične spretnosti, dobre in koristne navade in zdravje. Vse to dosežemo z redom, vzorom in ritmom."

Druga 'teta', ki skrbi za otroke, je 'teta Maja', ki je prav tako valdorfska vzgojiteljica z mnogoletnimi izkušnjami. "Obe sva karakterno osebi, ki premoreva veliko veselja in sproščenosti, kar je ključno za lik vzgojitelja. Če nima veselja do življenja, gre to na škodo otrok. Pri nas je veliko smeha, po drugi strani pa vlada red. Otroke se trudiva vzgajati z zgledom, ne pa z besedami, in načeli vzgoje temeljijo na naravnih zakonih, saj je otrok bitje narave," nam pove. In prav z naravo so resnično zelo povezani. 

Otroci pogosto dobijo 'na obisk' kako zanimivo domačo žival, kot so na primer zajčki ali miške, prek česar se naučijo odgovornega odnosa do živali. Seveda so pomembne tudi rastline – vsak od njih je na primer posadil divji kostanj, ki je že precej zrasel, imajo tudi gredico z zelišči in zelenjavo. Če se le da, ogromno časa preživijo zunaj – razen pozimi, ko je res zelo mraz. Vsak dan gredo na sprehod in gospa Ines poudari, da so otroci zelo malo bolni, kar je po njenem mnenju tudi zaradi reda, varnosti, ritma in kakovostne prehrane.

So prepričali tudi vas? Če ste ob branju razmišljali o tem, da bi v njihovo skrb zaupali svojega otroka, jih lahko obiščete na Hladnikovi 41 v Ljubljani ali pokličete gospo Ines Kristan Trampuš (040/244-495).