Diplomirala je v Belgiji, magistrirala pa v Parizu. Pri Mladinski knjigi je izšla njena četrta knjiga, ki jo je naslovila Alica v deželi plaščev. Barbarine pesmi so prevedene v več kot 25 jezikov.

Prav konec junija, tik pred izidom njene nove knjige, se je vrnila z mednarodne turneje, ki se je začela s prestižnim festivalom Poetry International v Rotterdamu, nadaljevala pa v Parizu in v Medelinu v Kolumbiji.

Aleš Debeljak je ob vaši predzadnji pesniški zbirki zapisal, da so vaše pesmi za tiste, »ki imajo slutnjo, da življenje ni niti predstava niti zabava, ampak zadrega«. Kakšno slutnjo o življenju nosite vi?

Ko danes pomislim na ta stavek nedavno žalostno umrlega prijatelja Aleša, se mi kar milo stori. Poezija je kot kalejdoskop: kakršen je naš pogled, takšno sliko nam bo pokazala poezija, ki jo beremo.

Kako pa se počutite, ko sami berete svoje pesmi pred poslušalci?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Martin Golob: Pridejo trenutki, ko mi je težko

Kako se duhovnik Martin Golob sooča s trenutki, ko je tudi njemu težko.

Občutek branja na odru pred 700 ali 2000 ljudmi je za pesnika izjemen, a enako ljuba so mi tudi intimna, »kavarniška« srečanja, na katerih se pogovarjamo. Alica je lik, ki se s svetom vedno sooča s »svežimi očmi«; v naslov sem jo izbrala zato, ker se je življenju treba nenehno čuditi. Ko pojame sposobnost čudenja, pojame tudi živost duše.

Ko se rojeva pesem v vas, ali se predate toku ali razmišljate o izboru besed? Jih vidite, občutite?

Oboje, pisanje poezije je kompleksno. Največkrat se začne z intuitivnimi zaznavami, ki prihajajo v obliki besed, a združujejo številne izkušnje in podobe. Veliko likovnih elementov imam v pesmih, s pesemskim razmišljanjem preoblikujem slike znanih slikarjev, v tej knjigi denimo Monetov Zajtrk v travi ali pa Picassove Gospodične iz Avignona ...

Kaj je za vas dobra pesem? Kdo je v vaših očeh ta, ki dobro pesni?

Vsak tekst ima čisto svojo zgodbo. Odvisno je, kaj pesnik dela z besedami, katere njihove lastnosti nam pokaže. V poeziji zame ni sopomenk: vsaka beseda razvija svoj ekosistem. Izločati je treba vse odvečne besede (to je zelo težko, saj se v življenju večina bolj puli za lastne besede kot za lastno tišino). A poezija je polje, kjer je treba zaslišati posluh in poslušanje. Besede morajo imeti lastnosti žive vode, ne ustavijo se le ob enem pomenu ...

Alico v deželi plaščev ste pisali med drugim v Walesu, Tirani in na Dunaju. Je treba daleč, da prideš do uvida, ki se je znašel že na eni prvih strani: Najbolj potuješ takrat, ko trdno stojiš na točki, od koder tvoje stopalo pivotira v vse smeri neba, sveta ali duše?

Potovanja so odmik od lastne osi, priložnost, da na stvari pogledamo z novim, oddaljenim pogledom, kot bi nam nekdo podaril nove oči. Pri pisanju pa gre vendar za gledanje navznoter. Vsakdo lahko potuje, a vprašanje je, kako potuje, kako globoko gre njegov pogled. Razpeta sem med širinami svetovnih pokrajin in stališčem nemškega filozofa Kanta, ki je bil privrženec sprehajanja po vedno isti poti; mirovanje omogoči osredinjenje na lastno notranjo os.

Pa tale je tudi »huda« ...: Pridobiti razdaljo do razdalje ni pridobiti bližino, ampak pridobiti pogled ... Kaj je vam najbolj pomagalo, da vsaj v besedi poznate toliko modrosti, če mogoče ne v praksi?

Modrost se rodi z razmišljanjem o sebi, o sebi pa moraš razmišljati, podobno kot je treba tudi čistiti stanovanje. In včasih mislimo, da nas bo bližina rešila pred odtujenostjo sveta, saj je bližina lepa. Hkrati pa je tisto, kar je najtežje – dojeti, kako biti hkrati blizu in daleč, v odnosu s seboj in z drugimi, posebna uganka pa so še notranje niti sveta.

Kako nekdo postane pesnik? Se rodi ali se priuči?

To je eno izmed najbolj zagonetnih vprašanj v književnosti. Literarni znanstveniki so dolgo preučevali metrične oblike, a to se mi zdi podobno, kot da bi hoteli odkriti znanstveni recept za poezijo. Pa so na koncu ugotovili le, da ga ni. Za nekaj, kar ljudi gane, na srečo ni mogoče odkriti formule. Vsak pesnik se dotakne drugačnih strun ...

Kako izbrati, kar je dobro?

Nemudoma ločim naivno knjigo od take, v katero so bili vloženi delo, čas, intelektualni napor; delo, ki se mu pozna ozadje, od lahko prebavljivega dela, za katerim zijata intelektualna praznina in blefiranje. A žal tudi pojav senzacionalizma, ene od bolezni demokracije, zmanjšuje presojo o tem, kaj naj beremo in cenimo.

Od kod prav zdaj ta potreba številnih, da lahko vsak vse ne le fotografira in objavlja, na primer na FB-ju, ampak izda tudi lastno pesniško zbirko?

Pesniško zbirko je danes težko izdati (razen seveda v samozaložbi). Potreba, ki jo omenjate, lahko izhaja iz potrebe po samopotrjevanju. Vendar bi morala biti bistvena lastnost vsakega literarnega dela velikodušnost. To, da poskuša drugim nekaj dati, hkrati pa ostati pri visokih čustvenih in intelektualnih standardih. Tega je danes malo. Najbrž je bilo tega vedno malo. Zato je tudi malo dobre književnosti in tako bo vedno.