“Mene nikoli nihče ne bo maral!” je vzkliknila Maja, zabrisala šolsko torbo v kot sobe in se vrgla na posteljo.

“Zakaj govoriš te neumnosti?” jo je vprašala mama, ki je obupana prišla za njo v sobo. Odkar je Maja napolnila štirinajst let, so bile te scene nadvse pogoste.

“Debela sem, pegasta sem in nihče me ne mara. Vsi se mi smejijo. In nisi imela prav. To, da sem najboljša v razredu, da jim pomagam, kadar me prosijo, in da nisem nesramna, mi prav nič ne pomaga. Mogoče to deluje v tvojem idealnem svetu, v realnem pa zagotovo ne!” je rekla v eni sapi in zahlipala se bolj močno. Mama jo je prijela za rame, jo stisnila k sebi in bila popolnoma nesrečna, ker se njeni hčeri to dogaja. Preprosto ni več vedela, kaj bi se lahko naredila, kako bi ji se lahko pomagala.

“Verjemi mi, resnično mi verjemi, da bo tega enkrat konec. Zdaj si v letih, ko se ti vse, kar poješ, takoj pozna na telesu. Ko sem bila jaz toliko stara, sem bila v primerjavi s tabo slon. Ni res, da si debela. Malo močnejsa si. Pegice pa imajo nekateri radi, drugi pa ne. Tako kot imajo nekateri radi črne, drugi pa svetle lase.”

“Mami, ne nakladaj!” je zavpila. “Misliš, da verjamem tem tvojim pravljicam,” je dodala.

“Bos videla, da imam prav. Zelo prav.”

“Pusti me pri miru. Pojdi ven. Ne morem več poslusati. To poslušam že dve leti!”

“Prav, ljubica, grem, in vedi, da nisem jezna nate, ker se dereš name. Popolnoma te razumem,čceprav ne misliš tako,” je rekla mami mirno.

Maja je vedela, da ji mam hoče le najboljše. Potihem je tudi upala, da ji lahko verjame. Zelo si je želela ji verjeti. Vse bi ji bilo veliko laže. A kaj, ko so se v šoli tolikokrat delali norca iz nje, tako mimogrede, popolnoma brezbrižno so ji kaj rekli, kaj ušpičli. Na začtku je to ni motilo. A potem, ko se je skoraj vsak dan pripetila kakšna malenkost, ni več vedela, kako bi se s tem soočala. Edino, kar ji je bilo v tolažbo, so bile ure klavirja, koncerti, nastopi, kjer je blestela. A v redni šoli ji to res ni pomagalo.

++++++++++++++

Jutro. Maja je v svoji sobi že pol ure pred šolo telovadila. Potem se je oprhala in se skrbno oblekla. Mama ji je pred kratkim iz Londona prinesla majico in dobre kavbojke. Vse, kar je oblekla, je bila odlična kombinacija. Napotila se je v šolo. Odločena, da bo samozavestna, da jim ne bo pokazala, da jo je karkoli prizadelo. Pred šolo jo je čakala Špela, ki je bila njena edina resnična prijateljica. Špela je bila luštna punca, ki se je vedno potegnila zanjo in nastopila proti razredu. Maja je res cenila te njene poskuse. Špela je bila prepričana, da so ji vsi nagajali zato, ker je bila v resnici luštna, ker je dobro igrala klavir, kar so lahko prebrali tudi v tisku, predvsem pa je imela dobre ocene in bila prijazna. Edino, kar so lahko izkoristili proti njej, so bili njeni kilogrami.

“Živjo.”

“Hej,” ki je odvrnila Spela.

“Dobra kombinacija. Od kod pa ta majica? Ti je to zopet prinesla mama s potovanja?’’ je se vprašala Špela.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

To je pesem, ki jo je v Združenih državah Amerike produciral Anej Piletič

Pevec in član dvojca BQL živi svoje sanje. Končno lahko slišimo pesem, ki jo je produciral 'čez lužo'.

“Pa veš, da je res.”

“No, potem se pa ne čudi, če te bodo zopet zafrkavali, saj veš, da je zavist najhujša možnost. Ti jo pa samo podpihuješ.”

“Ja no, ne bom se sekirala.”

“Živjo,” jima je rekel Lan iz tretjega letnika, eden najboljših frajerjev na šoli. Športnik. Atlet. Dosegel je že vidne rezultate. Do lani je hodil s svojo sošolko, seveda misico šole, kaj pa drugače.

“Živjo,” je odvrnila Spela.

“Hej, Maja, te lahko nekaj vprašam?”

“Mene?” je bila presenečena Maja.

“Ja, tebe.”

Špela je odsla naprej in ji pomižiknila, kot češ, vidiva se v razredu.

“Ja?”

“Vprašal bi te, če bi šla z mano v kino ta konec tedna?”

“Saj se hecas.”

“Ne. Zakaj bi se hecal?” je odvrnil resno in jo prestrelil s svojimi rjavimi očmi.

“Ah, tako …”

“Ne, nič se ne hecam. Rad bi šel s tabo v kino. Ni mi preostalo ničesar drugega, kot da te vprašam, saj nikoli ne opaziš, da te gledam.”

“Gledaš …?”

“Aha. No, a greva jutri v kino?”

“Kaj pa vem?”

“Daj, no. Obljubim, da bom priden. Lepo nama bo.”

“Kaj bi pa gledal?”

“Kar želiš.”

“Kdaj bi pa šel?”

“Jutri okoli sedmih bi prišel pote, če nimaš ničesar proti. Samo, če mi poveš, kje stanuješ?”

“No, prav. Naj ti bo.”

Lan se je veselo nasmehnil. Ko mu je pisala naslov na listek in mu razložila, kako najlaže pride do nje, je kar sijal od sreče. Sama pa je bila precej zbrana. Ni bila namreč čisto prepričana, da se za tem ne skriva še kaj več kot samo to, da želi z njo v kino. Pomislila je, da ga je nekdo iz razreda nagovoril v kaj takšnega.

Ko je Špeli povedala, kaj se je zgodilo, ta ni bila presenečena. Nasprotno, samo vesela. Ko pa ji je zaupala svoje strahove, ji je odvrnila ,naj ne fantazira. Rekla ji je, da je Lan verjetno tako zrela oseba, ker je pač uspešen tudi sam, da ne gleda samo na to, ali je dekle manekenka. To takšnih normalnih tipov v življenju ne zanima, je zaključila Špela samozavestno in popolnoma prepričano, da ima prav.

++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

Dve uri pred zmenkom je bila Špela pri njej in ji pomagala s kombinacijami.

“Veš kaj, pri tebi to sploh ni težko. Veliko stvari imaš v omari.”

“Ja, ampak samih takšnih po maminem okusu,” ji je odvrnila Maja.

“Ja no, tudi jaz bi imela takšno mamo.”

Nazadnje sta se odločili za jeans krilo, ki je segalo malo pod kolena in je imelo volan s tkanino, poslikano s češnjami. Majčka, ki jo je oblekla poleg, je bila taksna kot ta volan. Špela ji je pomagala z nežnim ličenjem, in to je bilo to. Samo se balerinke. Potem so z mamo sedele za kuhinjsko mizo, se pogovarjale in čakale. Ko je Lan pet minut zamujal, je bila Maja prepričana, da gre za potegavščino in da verjetno sploh ne bo prišel.

“Kakšna trapa sem. Saj ne morem verjeti, da sem si tole sploh dovolila. Sem vedela, da mu ne bi smela zaupati,” je rekla Maja ogorčeno. Mama je vzdihnila.

“Veš kaj, zdaj pa že nehaj s tem. Govoriš tako, kot da bi moral on v kino najmanj s slonom. Kaj ti pa je? Res nimas niti kančka samozavesti,” se je hudovala nanjo Špela.

V tistem trenutku je pozvonilo. Mama je odšla odpret. Nazaj v sobo se je vrnila s šopkom rož in za njo je stal Lan. Mama je bila nasmejana. Očitno ji je bil Lan všeč.

“Oprosti, ker zamujam, avtobus mi je ušel pred nosom. Res sorry,” je rekel Lan in jo zopet pogledal s tistimi čudovitimi toplimi rjavimi očmi, za katerimi je vzdihovalo pol šole.”

“Je, dobro. Saj pet minut ti oprostiva …” se je zasmejala Špela.

“Greva?” je rekel.

“Ja, pojdiva,” je odvrnila mirno.

“Gospa, naj vas ne skrbi. Pospremil jo bom nazaj. Tam nekje do polnoči bova doma. Je to v redu? je vprašal Lan.

“Ja, v redu bo. Lepo se imejta. Pa hvala za rože.”

Konec 1. dela...