V Glavni ulici, v času socializma poimenovani Partizanska, se na tisti strani, kjer nanjo s hriba pogleduje lendavski grad, visoko v nebo vzpenjajo mogočne meščanske hiše, tesno prižete druga ob drugo. Vzniknile so v 19. stoletju, ko se je v avstroogrski monarhiji, kamor je sodila tudi Lendava, utrdilo meščanstvo in v mesto vneslo neizbrisen gospodarski in kulturni razvoj. Trgovci, obrtniki, bankirji, uradniki, intelektualci so se takrat shajali in družili v hotelu Krona, danes je tu mestna hiša, gradili kavarne, slaščičarne, prirejali gledališke predstave, ustanavljali dobrodelna društva in svoj orkester, izdajali časopise in istega leta, 1903., ko so Španci ustanovili Real Madrid, postavili v Lendavi nogometni klub.

Vse je bilo v lasti lendavskih Židov 

»Te večnadstropne hiše, večinoma so v njih bila zgoraj stanovanja, spodaj pa trgovine, so bile vse po vrsti v lasti lendavskih Židov. V Lendavi poimenovanje Žid ni slabšalnica, saj beseda izhaja iz madžarščine; lendavski Židje pa so bili Madžari. V tistem času so se tod množičneje naseljevali zlasti zaradi dobre lege za trgovanje in strpnega okolja, v katerem so se stoletja prepletale slovenska, nemška, madžarska, židovska, hrvaška in romska kultura. Aprila 1944 je takratna oblast iz Lendave odpeljala okoli 130 Židov, vse v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Le dva od teh, takrat še najstnika, sta ga preživela. Holokavst je prestalo 23 lendavskih Židov; trije so se potem naselili v Lendavi, drugi so šli po svetu. Danes v Lendavi Židov ni več,« razloži Lazarjeva, ko vstopamo v eno od meščanskih hiš v Glavni ulici, na številki 52, kjer je zdaj Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva.

Prva lekarna v Pomurju 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Družina Jezeršek svoj posel seli še v Avstrijo

Novico so potrdili na družbenem omrežju in ob tem razkrili tudi lokacijo!

Takoj pri vhodu v prostor na levi so lesene omare z odprtimi policami, na njih pa pedantno zložene posode za shranjevanje zdravil, mazil in praškov. Pod njimi so predalniki, na njih je z lično pisavo napisano, kaj je bilo nekdaj v njih shranjeno. Pred omaro je pult, na njem tehtnica in kovinska blagajna. Vse to je iz prve lekarne v Pomurju, ki jo je leta 1835 v Lendavi odprl diplomirani lekarnar Bela Kiss, le da je bila takrat v hiši na drugi strani Glavne ulice. »V lendavskem gradu razstavljamo kopijo knjige, v kateri so zapisani recepti iz te lekarne,« pove Lazarjeva. Na desno ob vstopu v muzej je opremljena tipična meščanska sprejemnica, salon, v katerem so se ob kavi in čaju iz porcelanastih skodelic družile meščanke, v tistem času zelo dejavne pri pomoči bolnim in ubogim. Na stenah so fotografije iz takratnega življenja v Dolnji Lendavi.

Tiskali so predhodnico Dela 

Takoj zatem se v prostor zlije zgodba o lendavskem tiskarstvu. Na levi je okrogel steber, prelepljen s plakati, ki so vabili na prireditve, gledališke predstave in nogometne tekme, v preostanku so nameščeni različni tiskarski stroji in oprema, ki pričajo o nekdaj donosnem pa vplivnem poslu tiskarja, založnika, trgovca in knjigarnarja Ernőja Balkányija v zahodni Madžarski, Pomurju in vsej Sloveniji. Ta je ob svojem prihodu v Lendavo obnovil nekdanjo tiskarno, odprl papirnico, knjižnico, knjigoveznico in poleg madžarskih natisnil več slovenskih publikacij. Leta 1934–1935 so, denimo, v tiskarni Balkányi začeli tiskati Ljudsko pravico, ki velja za predhodnico današnjega časnika Delo, že leto zatem je bil v njegovi tiskarni natisnjen tudi napredni časopis Mladi Prekmurec. Lastnik Ernő Balkányi je umrl leta 1939, podjetje je prevzel njegov sin Elek, a so ga ob izteku druge svetovne vojne, 1945., ustrelili madžarski nacisti. Tiskarno je zatem vodila vdova Ernőja Balkányija Erzsébet Balkányi. Dve leti po vojni, 1947., so podjetje nacionalizirali.

Prva v avstroogrski monarhiji 

Zadnji muzejski prostori pa pripovedujejo o lendavskem dežnikarstvu. Na desni so v zastekljeni vitrini senčniki, na levi dežniki z naborki. »Nekdaj so bili ti del obleke,« pripomni Lazarjeva. Lendavska dežnikarna je nastala l. 1904 iz šivalnice Bele Wortmana in je bila prva v avstro-ogrski monarhiji. Bila je tako uspešna, da se je že čez dve leti oblikovala v delniško družbo, leta 1907 pa so jo preselili v novo tovarniško zgradbo na robu zahodnega dela mesta. V začetku je v njej delalo okoli 40 delavcev in so na dan izdelali od 270 do 350 dežnikov.

S prvo svetovno vojno je povpraševanje po dežnikih močno uplahnilo, za izdelavo je tudi primanjkovalo materiala, zato so v dežnikarni začeli šivati še obutev in oblačila. Po vojni, v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, so proizvodnjo dežnikov ponovno pognali; povpraševanje po njih je vse bolj naraščalo, celo tako, da so za takrat okoli 40 zaposlenih uvedli še nočno izmeno. V tem času so tudi tovarno iz Hungária Hazai Ernyőgyar Rt. preimenovali v Tovarno dežnikov. Leta 1935 so se lastniki lotili velikopotezne modernizacije: dežnikarno so opremili z električnimi stroji in pripravili še nov obrat, pletilstvo, v njem je dobilo zaposlitev 44 delavcev. V začetku druge svetovne vojne so Lendavo ponovno priključili Madžarski, tovarna je spet prevzela svoje prvotno ime, poleg dežnikov so takrat izdelovali pletenine, čevlje in spodnje perilo. Proti koncu vojne pa proizvodnje že skorajda ni bilo več. Stroje iz dežnikarne so takrat spravili na varno v bližnja skladišča.

400 zaposlenih je izdelalo 560.000 dežnikov 

Dve leti zatem, 1947., so s zastarelimi stroji v pritličju ene od hiš v Glavni ulici spet pognali dežnikarno; 18 nekdanjih delavcev je takrat izdelalo okoli 30 dežnikov na dan. Leta 1959 so se preselili v nove prostore, in to je dalo dežnikarni dodaten zagon. Že leto zatem je imela 189 zaposlenih in so izdelali več kot 160.000 dežnikov na leto. V tem času so podjetje razširili s pletilstvom, zato je dobilo ime Indip, Industrija dežnikov in pletenin. Od 1959. so lendavske dežnike in pletenine kupovali tudi na tujih trgih, v Etiopiji, Albaniji, na Poljskem, v takratni Sovjetski zvezi, Kanadi, ZDA, na Nizozemskem, Češko-slovaškem, v Angliji in Franciji. Indip je 1966. imel že 400 zaposlenih, na leto so izdelali 560.000 dežnikov in 32.000 kilogramov tekstilij, pretežno za jugoslovanski trg.

Živo pričevanje 

Karel Gönc je eden tistih, ki je 1965. prišel v Indip in tam delal 28 let. Sčasoma je postal vodja vzdrževanja strojev za vso tovarno. Kdo, če ne on, lahko razloži, kako se je delalo na teh, ki so jih, tiste redke, po poznejšem propadu tovarne rešili pred pogubo in postavili v muzej na Glavni ulici. Začelo se je v krojilnici, pravi. Zato je treba ogled začeti na levi, kjer je na mizo postavljen model, ogledalo v obliki trikotnika, pod njim pa blago, in če pogledate vanj, vam zrcalna podoba pokaže ves dežnik.

»Iz ene osmine blaga se je dalo ugotoviti, kakšen bo videti dežnik,« pripoveduje Karel Gönc. »Ženske so blago nalagale na dva, tri centimetre debeline, stroji z okroglim nožem pa so ga potem izrezali. Najlažje je bilo pri neomejenem vzorcu ali pri enobarvnem blagu, najtežje tam, kjer je moral biti napis natanko na dnu trikotnika v isti ravnini čez ves dežnik,« pojasni. »Ko je bilo skrojeno, so delavke pregledale vsak list posebej, zatem pa jih predale v šivanje. Sprva so delale vse ročno; prišile so prevleko na ogrodje, zatem pa še vse podrobnosti: lesene, jeklene, plastične kapice na špicah in na vrhu držala kronice.« Čez čas so to večinoma opravljali stroji. »Delo so občutno poenostavili, ženska je samo malo pritisnila na stroju, ck, ck, in že je bilo opravljeno,« pravi Gönc. »Stroje smo večinoma uvažali iz Nemčije. Dovolj je bil že eden, potem smo po tem vzorcu, a izboljšane izdelali še sami. Seveda je to zahtevalo vrhunsko znanje, saj stroj, denimo, ni smel nazobčane kronice na vrhu palice pritisniti tako, da bi 'precvikala' blago, a tudi ne pritrditi prerahlo, da bi potem padala dol. Na koncu pa je vedno moralo vse dobro skupaj držati.«

Za pet evrov ne moreš pričakovati drugega 

V tovarni, ki se je, tako pove Karel Gönc, raztezala na kakšnih 60, 70 kvadratnih metrih površine, so delale večinoma ženske. »Osemdeset odstotkov jih je bilo, lahko zatrdim; moški so v delavnicah sestavljali ogrodja, one pa so šivale in kompletirale dežnike. Ogrodje smo sestavljali iz uvoženih delov iz tujine, zlasti iz Italije, pozneje s Tajvana. Potem je bilo treba za vsako prilepljeno leseno palico čakati po dvanajst ur, da se je lepilo posušilo in dovolj dobro prijelo, pri kovinskih ročajih je to trajalo še dlje. A mi smo delali izjemno kakovostne dežnike, to, kar primeš danes v roke iz Kitajske, se z njimi ne more kosati. Dvakrat uporabiš in že lahko odvržeš. Za pet evrov pa tudi ne moreš kaj drugega pričakovati,« pribije Karel Gönc.

Ja, prav s prodorom poceni izdelkov z Bližnjega vzhoda in z razpadom nekdanje skupne države pa jugoslovanskega trga je v devetdesetih dežnikarna začela usihati in l. 2001 so jo zaprli. In tako, poudari Beata Lazar, podjetje, ki je bilo ustanovljeno 1904. leta, ni dočakalo svoje stote obletnice.